Marku Jamiesonu, direktorju galerije Brunswick Street Gallery v Melbournu, je ruska fotografinja Nika Kalašnikova, s katero galerija sodeluje, v oceno prinesla serijo slik še neznane umetnice Aelite Andre. Kalašnikova je pri tem "pozabila" omeniti, da je Aelita njena hčerka ... in stara dve leti. Na Jamiesona so slike naredile tak vtis, da se jih je odločil vključiti v skupinsko razstavo, ki vrata odpre naslednji teden.

Primer cesarjevih novih oblačil?
Aelitina prava identiteta je bila razkrita šele, ko je bila promocija razstave že v teku. "Bil sem šokiran in, po pravici povedano, malo v zadregi," je Jamieson izjavil za časopis Melbourne Age. Najprej ni vedel, ali naj razstavo odpove, nato pa sklenil: "Pa poskusimo." Abstraktno umetnost je težko vrednotiti, je njegov zagovor. "Obstajajo različni pristopi. Obstaja formalna metoda, pa tudi svobodnejša, ki izhaja iz intuitivne podlage. In če imaš pred seboj zadnjo, jo morda lahko dveletnica obvlada prav tako dobro kot nekdo, ki ima nad trideset let."

Mati male slikarke pravi, da je deklica slikala, še preden je govorila ali hodila. Najprej ni bil na to nihče posebej pozoren, ko pa je bila Aelita stara leto in pol, je mati v njenem delu opazila resničen potencial. Jamiesonu je njena platna "podstavila" zato, ker je "hotela, da bi se jim približal brez predsodkov."

Naplahtati galerijo? Dajte no!
Ob izbruhu "afere" so novinarji slike seveda "podstavili" še uglednemu avstralskemu umetniškemu kritiku Robertu Nelsonu. Ocenil je, da ima pred seboj "verodostojne abstrakcije, ki z rdečo barvo morda parafrazirajo kitajsko umetnost." Ko so mu razkrili kleč, ni bil preveč presenečen, češ da lahko "kredibilno umetnost najdemo v vsaki osnovni šoli" in da je ustvarjanje otrok vedno deloma pogojeno z udejstvovanjem in vplivom staršev. Sicer pa je do vsega skupaj rahlo skeptičen: "Komercialne galerije ni mogoče zares preslepiti, ker je proces ugotavljanja pristnosti za kaj takega prenatančen. V galeriji se jim je to najbrž zdelo zabavno."

Ana Jurc