Potem ko so leta 2002 njen opus razstavili v Galeriji Velenje in dve leti pozneje njena sakralna dela v Muzeju krščanstva v Stični, je po manjši postavitvi tihožitij v galeriji Labirint zdaj dobila še prvo celostno predstavitev v Ljubljani. V galeriji Družina je na ogled 30 olj na platnu, grafik, risb ter nekaj dokumentarnega gradiva, ki popelje po različnih obdobjih, tehnikah ter ikonografskih temah njenega sakralnega opusa. Razstava postavlja v središče motive iz Marijinega in Kristusovega življenja, vendar slikala je tudi portrete, krajine in tihožitja, vezana na šege in navade cerkvenega leta.
Elda Piščanec se je rodila leta 1897 v Rojanu pri Trstu. Njena najstarejša ohranjena dela so nastala leta 1919, ko se je učila slikanja pri Rihardu Jakopiču. Umetničinemu ustvarjanju, življenju in mislim lažje sledimo tudi po zaslugi dnevniških zapisov, v katerih je svoje življenje delila na pet življenjskih obdobij. Prvemu obdobju, ko je med letoma 1919 in 1920 pod Jakopičevim mentorstvom slikala veliko cvetja in portretov, je sledilo obdobje, ko sta se z Miro Pregelj učili slikarstva pri Petru Žmitku. Leta 1923 je sledilo obdobje, ko se je v Zagrebu pri Ivanu Tabakoviću pripravljala za akademijo, na katero pa ni bila sprejeta. V letih 1924 in 1929 je študirala na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah, zatem pa je štiri leta preživela v Parizu, kjer je doživela svoj ustvarjalni vrh. Izpopolnjevala se je v delavnicah cerkvene umetnosti, v šoli za cerkveno umetnost pri slikarju in teoretiku Mauriceu Denisu in slikarju Andréju Lhotu. V tem času se je preusmerila v svetopisemsko motiviko, med drugim je nastala monumentalna slika Snemanje s križa, v katerem se prepletajo stilne značilnosti od realizma, prek ekspresionizma do simbolizma.
Elda Piščanec je bila skupaj z Ivanom Čargom, Božidarjem Jakcem, Gojmirjem Antonom Kosom, Venom Pilonom ter drugimi med ustanovnimi člani društva Moderna galerija, ki se je kmalu preimenoval v Umetniško matico. Za prevladujoče umetniške tokove se ni zmenila, zato pa jo je nagovoril vpliv francoskega modernizma, ki je že tedaj napovedoval nadrealizem. V svojem delu je ohranjala ekspresivnost in skoraj naivno neposreden realizem. Ne glede na politične in družbene spremembe je ostajala zvesta svojemu slogu, razmišljanju in načinu življenja. Sodila je med redke slovenske likovnike, ki se jih socialistični realizem ni dotaknil.
Petnajst let se je posvečala tudi pedagoškemu delu, leta 1951 je krajši čas delala kot restavratorka v Narodni galeriji. Po letu 1952 se je ustalila na Vinah, slikarstvo nekoliko opustila in ustvarjanje prenesla v različna ročna dela in oblikovalske načrte. Umetnica široke izobrazbe je ustaljeno ikonografijo nadgradila z lastno interpretacijo, v iskanju osebne slikarske identitete, s počasnim sledenjem modernizmu. Kot ob razstavi piše muzejska svetnica galerije Milena Koren Božiček Elda Piščanec zlasti v biblijskih upodobitvah nagovarja z izstopajočim koloritom.
Izbor in postavitev razstave sta pripravila Andrej Doblehar in Metka Pekle, postavitev pa bo na ogled do 28. novembra.