Na ogled so svetlobno artikulirane črne slike, ki zaznamujejo umetnikovo delo od konca osemdesetih let. Te slika umetnik le s črno barvo, kar sicer ni izjema v zgodovini likovne umetnosti, zato pa je ta barva vseeno prej naletela na nerazumevanje, pomilovanje in zagato gledalcev, ki se vanje niso bili pripravljeni poglabljati. Nekateri so v črnini videli celo tisto skrajno stopnjo slikarskega početja, ki ne more napovedovati drugega kakor konec umetnosti.
Vendar pa so se tisti umetniki, ki so v razvojni logiki svojega dela in s premislekom svetovnega ustvarjanja in njegove preteklosti prišli do skrajnega roba, do črne slike, na njem tudi ustavili ter se raje posvetili drugim vprašanjem, je v umetnikovi monografiji, ki je izšla ob razstavi, zapisal umetnostni zgodovinar Jure Mikuž.
Prvič razstavljeni sproščeni barvni zapisi na papirju
Razstavljena so tudi mala dela na papirju v tehniki oljnega pastela. Ker je likovno snovanje Sandija Červeka do leta 1989 zaznamovala figuralna govorica, ni tako presenetljiv njegov ponoven vstop v figuro in obnovljeno snovno sintakso v čutni črtni risbi. Gestualno sproščeni barvni zapisi na papirju so že 20 let tihi spremljevalci integralnega opusa črnih slik, le da jih umetnik do pred kratkim ni želel javno razstavljati.
V njih se slikar v intimnem dialogu s fantazmatskim ozadjem otrese vseh vezi z realnim, obstaja le njegovo fizično telo, ki ekstatično, tako rekoč brez glavnega toka misli, prek avtomatizma vehementne geste opaža impulze iz njegovega nezavednega slovarja.
Njegov imaginarij se zrcali v realnem, realističnem svetu, v preprostih rečeh iz našega vsakdana, pa naj gre za domače bivanjsko okolje z vsemi uporabnimi predmeti v interierju, za pokrajino, za tihožitja ali za junake iz otroških risank, piše kustosinja Mateja Podlesnik.
Sandi Červek, ki se je rodil leta 1960 v Murski Soboti, sodi med tiste slovenske ustvarjalce, ki so se v obdobju postmodernizma povzpeli v sam vrh slovenske umetnosti in pri tem niso pristajali na postmoderno ikonografijo, temveč so znova začeli iskati mogoče referenčne točke v modernizmu in registraciji slike kot avtonomnega slikovnega dela.