Muzej Sprengel v Hannovru pod naslovom Marc, Macke in Delaunay - Lepota razpadajočega sveta (1910-1914) predstavlja umetnost treh slikarjev, katerih vez so bili Delaunayjevi slikarski eksperimenti. Leta 1909 je Robert Delaunay 'razsekal' Eifflov stolp in tako sprožil umetnost sestavljanja celote iz barvnih ploskev. Franz Marc, ki je tedaj še slikal velike, barvite živali, harmonično vključene v naravno kuliso - živali tudi pozneje ostanejo prevladujoči motiv njegovih slik -, in August Macke, tedaj zvest predvsem krajinarstvu in tihožitjem, sta bila navdušena in sta se leta 1912 tudi podala na obisk Delaunayjevega pariškega studia. Čeprav trojica ni govorila istega jezika in čeprav njihovo slikarstvo tedaj še ni izkazovalo sorodnih potez, je med slikarji vzniknilo prijateljstvo, Marc in Macke pa sta postala še večja občudovalca Delaunayja, čigar slog sta sedaj tudi sama vnesla v svojo umetnost.
Plastenje in kopičenje energije, ujete v barvo
V muzeju Sprengel okoli 90 oljnih slik in 100 akvarelov povsem prvič skupaj predstavlja delo Delaunayja, Mackeja in Marca. Povzetek predstavljenega se glasi: prevladujoča tema je raziskovanje svetlobe, njeno plastenje in v tem ustvarjanje vtisa kopičenja in stopnjevanja energije; slike izkazujejo izrazito vitalnost, ki izvira iz močnih barvnih kontrastov, v katerih je trojica abstrahirala podobe iz narave in jih prevajala v podobe iz sanj. Narava je tako postala ekspresionistični izkaz notranjega sveta umetnikov, ekspresionista Marc in Macke pa sta pod vplivom francoskega umetnika iz figuralnega ekspresionizma prešla v ekspresionizem, katerega manira je se je približevala kubistični. Do popolne abstrakcije Marc in Macke nista nikoli dospela; umrla sta prehitro, na bojišču prve svetovne vojne.
Krogi v berlinski galeriji Der Sturm
Zgodba o povezanosti Delaunayja, Marca in Mackeja ni popolna, če vanjo ne pritegnemo še nekaterih drugih vplivnih osebnosti likovne umetnosti drugega desetletja 20. stoletja; posebej Sonja Delaunay in Vasilij Kandinski sta Mackeja in Marca seznanjala z dogajanjem v Parizu. Kot je že bilo omenjeno zgoraj, so se vsi trije umetniki srečali le dvakrat; po srečanju v Parizu so se vsi trije slikarji srečali še 20. septembra 1913, in sicer na odprtju Prvega nemškega jesenskega salona likovne umetnosti v galeriji Der Sturm - v njej je bila približno 15 let pozneje tudi razstava slovenske sodobne likovne ustvarjalnosti -, na kateri se je z 21 deli predstavljal tudi Delaunay. Med razstavljenimi deli je bilo tudi 13 tako imenovanih Formes Circulaires (Okrogle oblike), na krožnih oblikah baziranih slik, ki so močno vplivale na Mackejevo in Marcovo ustvarjalnost v naslednjem letu - pri Mackeju - oziroma treh letih - pri Marcu.
Polona Balantič