Jože Suhadolnik se je učil in navdihoval pri mojstrih, kot so Robert Frank s svojo »ulično fotografijo« ali Robert Adams z »novo krajinsko fotografijo«. Foto:
Jože Suhadolnik se je učil in navdihoval pri mojstrih, kot so Robert Frank s svojo »ulično fotografijo« ali Robert Adams z »novo krajinsko fotografijo«. Foto:
Peter Koštrun je sodeloval na nekaterih pomembnih fotografskih razstavah: ožji izbor Emzin 2006, Nova f - sodobna fotografija na Slovenskem, Intimno, Photonic Moments - Salon fotografije Jugovzhodne Evrope.

V Osrednjem Atriju Mestne hiše v Ljubljani svoja dela predstavljata pripadnika srednje in mlajše generacije slovenskih fotografov Suhadolnik (1966) in Koštrun (1979). Gre za skupno razstavo z naslovom Ostanki dneva, sedanjost, ki sooča dva različna pogleda na fotografijo. Suhadolnik skozi objektiv dogodke dokumentira na poetičen način, medtem ko se Koštrun ukvarja z bolj konceptualnimi predpostavkami fotografije.

Fragmentarne zgodbe
Jože Suhadolnik, ki je znan po sodelovanjih z Mladino, s časopisnima hišama Dnevnik in Delo, z revijo Razgledi, v začetku devetdesetih let pa je začel sodelovati še z agencijama Associated Press in European Photo Agency. Trenutno pa dela kot urednik za fotografijo časopisa Delo. Svoje delo zavezuje klasični fotografiji, ki jo določajo smeri povojne ameriške fotografije. Za Suhadolnikov opus je namreč značilno ravno ukvarjanje s podobami obrobij urbanih središč, s podobami malih, provincialnih mest in podeželske pokrajine. Gre za male, fragmentarne zgodbe, ki jih običajno povezujejo anonimni liki in figure, ki pripovedujejo male zgodbe malih ljudi.

Sublimno romantično
Peter Koštrun je diplomiral na ljubljanskem ALU-ju - smer oblikovanje in fotografija. V razstavljeni seriji Present/Sedanjost gre za pejsažno, krajinsko fotografijo, ki ima kot fotografska zvrst dolgo tradicijo. Vendar pa Koštruna v tem primeru ne zanima dokumentarna ali potopisna dimenzija, pač pa izhaja iz bolj racionalnih ali celo konceptualnih predpostavk. Za svoje izhodišče je vzel romanticistično podobo pokrajine, kot jo je konstruiral slikarski simbolizem kakšnega Kasparja Davida Friedricha v slikarstvu zgodnjega 19. ali piktoralizem v fotografiji zgodnjega 20. stoletja. Romantična podoba krajine, ki lahko ima celo neke sublimne podtone, pa je v tem primeru vzeta zgolj kot model, ki je podvržen racionalni obdelavi.