Tako svoj odnos do fotografije povzema mladi fotograf Matej Sitar (rojen leta 1980). Po diplomi na Fakulteti za družbene vede študira fotografijo na šoli Famul Stuart. Poleg več skupinskih razstavah se je samostojno predstavil s serijama America, my Way, in 2004-2005 & Underground, trenutno pa je njegova razstava Mongolija v okviru Meseca fotografije na ogled v KUD-u Franceta Prešerna. Za pomlad pripravlja še serijo vtisov iz Japonske z naslovom Tsuriai.

Ob odprtju razstave na Mesecu fotografije smo s Sitarjem, ki se ponaša tudi z mednarodnimi in domačimi priznanji za umetniške dosežke (med drugim je prejel Emzinovo nagrada za fotografijo leta 2007 – America, My Way) spregovorili o navdihu, potovanjih, intimnosti, spreminjanju sveta in še čem …

Večina vaših del, med drugim tudi tista, ki so v okviru Meseca fotografije na ogled v KUD-u (serija Mongolija), je nastala na potovanjih. Izbirate cilje za potovanja načrtno, torej "v imenu fotografije", ali se prepustite fotografskemu navdihu tam, kamor vas vleče popotniški duh?
Potovanj ne izbiram glede na to, kaj želim posneti, ampak se spontano odzovem na določene vtise in trenutke, ki sem jim podvržen. Sem pa na potovanjih vsekakor najbolj produktiven; predvsem zato, ker nisem obremenjen s vsakdanjimi obveznostmi, ki mi kratijo ustvarjalni čas v Sloveniji. Saj ne, da tukaj ne bi nič fotografiral, a velikokrat se najde v tistem trenutku kaj pomembnejšega, kar je treba opraviti. Letos mi je veliko časa vzela diploma na Fakulteti za družbene vede, prav tako pa sem malo pred diplomo na šoli Famul Stuart, kjer študiram fotografijo.

Najprej torej k razstavi Mongolija, ki je do 15. oktobra na ogled v KUD-u. Sprašujete se: je mogoče še naprej živeti z naravo sredi vse hitrejšega in vse bolj moderniziranega sveta? Tako je razstava tudi strukturirana: narava/človek, narava in človek ... Ste fotografirali s to dvojnostjo v mislih ali ste vtise na ta način organizirali pozneje?
Fotografija je zame možnost, oziroma bolje povedano, najidealnejši medij izražanja, s katerim poskušam izraziti svoje občutke, strahove, hrepenenja, vtise ... Fotografije, posnete v Mongoliji, so trenutni vtisi in opazovanje dežele, skozi katero sem potoval. Takoj ko je človek na poti malo dlje kot le na tistem "osnovnem turističnem potovanju", ima čas, da "pade v ritem" dežele, po kateri potuje, in sposoben je natančnejšega opazovanja. Koncept razstave sem zasnoval šele po potovanju, v "našem" industrializiranem svetu, ko je postalo očitno, katero pot je zase izbrala Mongolija. Nomadi ne razmišljajo o lepotah pokrajine, ampak morajo poiskati nove vire konkuriranja hitro naraščajoči industrializaciji in "zahodnjaciji" države. Tako opuščajo stare načine življenja, se preseljujejo in tako tudi nastajajo nove naselbine. Nekoč nepozidana, divja območja, začenjajo spreminjati svojo podobo.

Tudi Japonska (serija Tsuriai, v prevodu ravnotežje, harmonija, op. p.) je v vas spodbudila razmišljanje o dvojnosti tradicionalno/moderno, saj je tam ta prepad zares v nebo vpijoč. Nasprotje, a hkrati sobivanje klasičnega in modernega ste prikazali tudi z uporabo klasičnega fotoaparata nasproti digitalnemu. Se z nostalgijo ozirate na čase starodavne Japonske ali vas bolj prepriča harmonija, ki (do neke mere) še obstaja v vsakdanjem življenju Japoncev?
Tsuirai je serija, katere zasnovo sem izoblikoval že v Sloveniji. Glede motivike sem ostal dokaj odprt in pripravljen na trenutno inspiracijo, sem pa vedel, kaj bi rad v fotografijah ulovil, torej kakšen, kot bi rekel Barthes, punctum bi rad dosegel/upodobil. Japonska me fascinira že zelo dolgo. Zanjo sem se začel bolj zanimati, ko sem začel s treningi aikida, okrog leta 1998. Počasi se je zanimanje stopnjevalo in znanje o deželi vzhajajočega sonca je s pomočjo knjig, filmov, animejev in interneta le še naraščalo. Nasprotje med tradicijo/klasiko na Japonskem in moderno Japonsko je postalo zelo očitno v primerjavi filmov Akire Kurosawe in Takešija Kitana, najočitnejši primer "izgubljenosti" moderne japonske družbe pa zame prav gotovo predstavlja film Miikeja Takašija, Obiskovalec Q. Doma se mi je zdelo zanimivo, da bi se natančneje posvetil temu odnosu med tradicionalno in moderno Japonsko. Tako sem postal veliko bolj pozoren na razlike in podobnosti, opazil pa sem tudi nekakšno harmonijo med obema poloma, po tem je serija tudi dobila ime, saj tsuirai v japonščini pomeni harmonijo. Da se vrnem na vprašanje, ne bi rekel, da se z nostalgijo oziram na čase starodavne Japonske, saj menim, da se tradicionalne vrednote še zmeraj močno občutijo. Japonci imajo po mojem velike težave z odtujenostjo, kar je nedvomno posledica ekstremnega kapitalizma in tekmovalnosti v družbi, zato je toliko pomembnejše ohranjanje tradicije in nekaterih vrednot, na katere se lahko oprejo in na katere gledajo kot na nekaj skupnega, to pa jih tudi "derobotizira", prav tako pa k harmoniji v vsakdanjem življenju prispeva tudi njihova vera, zenbudizem. Serijo bom prvič predstavil spomladi leta 2008, v Fotogaleriji stolp v Mariboru na samostojni razstavi.

V seriji fotografij 2004-2005 ste se osredotočili na prikazovanje intimnosti, ki je po vašem mnenju v času vse bolj površnih medčloveških odnosov vse bolj potrebno. Je občutek razgaljanja lastne intimnosti, pomembnih mejnikov iz svojega življenja, za fotografa zares osvobajajoče ali na tudi obremenjujoče? Je laže ali vsaj drugače razstavljati vtise s poti ali prizore, vtise iz svojega življenja, svoje intimnosti?
Zame je vsakršno prikazovanje fotografij nekakšno prikazovanje intimnosti, duše. Ni vedno nujno, da so podobe na fotografijah vzete iz strogo intimnega okolja, saj v vsaki (dobri) fotografiji opaziš tudi avtorja. Fotografija je pač zame najidealnejši medij za izražanje. Če bi bil boljši prijatelj z besedami, bi verjetno pisal pesmi ali knjige. Saj to so vse načini prikazovanja sebe, intime. Fotografija zame deluje kot neka vrsta psihoanalize. Tu se lahko posvečam, razmišljam in prikazujem stvari, o katerih se mi zdi vredno razmišljati. Pa naj bo to doživljanje sveta, strah pred minljivostjo, sreča, žalost, socialnokritični pogledi ali pa kaj povsem banalnega, trenutnega. Takšnega pogleda na fotografijo sem se začel zavedati ravno v seriji 2004-2005, ki mi je pomagala predelati in analizirati dogodke v zame zelo "razburljivem" letu, viden pa je ostal v vseh nadaljnjih serijah, tako v America, my way, kot tudi v Tsuirai. Motivika se spreminja glede na potrebe. Črno-bele fotografije v slogu serije 2004-2005 so nastajale tudi v Ameriki in verjetno bodo prej ali slej prišle do uporabe v kakšni osebno-ekspresivni seriji, ki pa večinoma nastajajo dalj časa in nanje gledam kot na nekakšne pripovedi.

Težko povem, kako se počutijo drugi avtorji ob prikazovanju intime, a meni to ne povzroča prevelikih težav. Če čutim potrebo po takšni seriji, bom sestavil koncept in jo nato oblikoval. Tukaj se zame pojavi predvsem problem partnerjev in družine avtorja, saj je nemalokrat intima avtorja tudi intima partnerja/družine, podobno kot pri pisateljih. Teže je verjetno iz tega razloga, ker moraš najti dovolj razumevajočega partnerja, ki razume tvojo potrebo po tem, sam pa moraš bit pripravljen narediti nekaj kompromisov in paziti, da ne objaviš stvari, ki ljudem, ki ti veliko pomenijo, niso prijetne.

Kar se tiče gledalcev, pa menim, da obstajata predvsem dva razloga za to, da lažje razumejo prikazovanje vtisov s poti, iz tujih eksotičnih dežel. Prvi je prav gotovo všečnost fotografij v slogu Mongolije, ki je bila moja prva serija, narejena konec leta 2005, in podobnih tipično reportažno-potopisnih serij. Ljudje veliko raje gledajo lažje razumljive stvari in takšne fotografije bodo vedno privabile največ občinstva. Drugi razlog pa je gledalčeva pripravljenost soočanja z osebnimi – intimnimi stvarmi. Zaželena in idealna je vedno nekakšna samorefleksija v delih, ki jih gledalec vidi. S tem mislim predvsem na to, da intimne stvari, sploh če je tematika zahtevnejša, na primer v zvezi z žalostjo ali smrtjo, pri gledalcih nemalokrat izzovejo nelagodje, saj se morajo ukvarjat z nečim "močnim" in pristnim, kar veliko ljudi najraje obdrži zase in o katerih neradi razmišljajo. Tako je celotna serija tudi veliko teže razumljiva za povprečnega gledalca, saj opazujejo razstave glede na všečnost posameznih fotografij, ki se jo veliko lažje razbere v potopisnih serijah kot v serijah z večjim intimnim ali socialnokritičnim pristopom, kjer je naracija kompleksnejša in kjer je treba povezati vse videne fotografije v celoto.

Serija America, My Way je, kot nakazuje naslov, serija vaših vtisov s potovanja po - Ameriki. A na vaš način. Obiskovalcem Amerike pogled na veliko ameriških prizorov daje vtis "že videnega", saj podobe že od nekdaj živijo v naših glavah in so vseprisotne v popularni kulturi. Ste se ravno zato odločili za odklon od "tipičnih" ameriških fotografij, za prikaz zelo vašega doživetja Amerike? Nekatere fotografije bi namreč na prvi pogled lahko nastale tudi kje drugje ...
Za serijo America, My Way so fotografije nastajale spontano. Sočasno sem fotografiral z dvema fotoaparatoma, tako s klasičnim fotoaparatom s črno-belim filmom kot tudi s polaroidom. Črno-bele fotografije so zame veliko bolj ekspresivne, medtem ko decentnost polaroidov veliko bolje poda občutek impresij. Ime serije nakazuje dvojen pomen, po eni strani pomeni nekakšen opis določene poti, ki sem jo v Ameriki opravil, po drugi strani pa narekuje oseben, nevsakdanji pogled na to. S punco sva se odločila, da se bova poskusila izogniti turističnim točkam, saj veliko raje potujeva po samotnih, lokalnih poteh, na katerih se ne počutiš kot le eden izmed desettisočih, ampak kot da je celotna pot samo tvoja. Tako so nastale tudi fotografije, ki se zavestno izogibajo upodabljanja "tipičnih" ameriških znamenitosti in se bolj kot to ukvarjajo s tisto drugo, manj znano in veliko bolj osebno potjo.

So vsakodnevno opazovanje in občutenje dežele.

V kratkem spet potujete čez lužo, natančneje v New York. Se obeta serija newyorških podob ali se boste prepustili naključnemu navdihu?
Za New York nimam nobenih načrtov, kar se tiče fotografiranja, vsekakor pa gre fotoaparat z menoj!

Alenka Klun