Deal za razstavo v rimskem Muzeju del Corso je posodila berlinska Gemäldegalerie. Foto: Gemäldegalerie
Deal za razstavo v rimskem Muzeju del Corso je posodila berlinska Gemäldegalerie. Foto: Gemäldegalerie
Rembrandt: Menonitski pridigar Anslo in njegova žena
Flamsko slikarstvo 17. stoletje spremeni koncept portreta. Ob strogem formalnem plemiškem portretu se začne pojavljati tudi bolj sproščen portret meščanov. Foto: Gemäldegalerie
Jan Miense Molenaer: Slikarjev atelje
Razstava v Rimu poskuša osvetliti tudi podobnosti in razlike med italijanskim in nizozemskim slikarstvom 17. stoletja. Foto: Gemäldegalerie

Gre za razstavo flamska likovne ustvarjalnosti, ki je v 17. stoletju prvič pritegnila pozornost umetniškega občinstva v drugih delih Evrope in ki je izražalo vrednote v Holandiji tedaj že zelo razvitega meščanstva, ki je v 17. stoletju kot naročnik likovnih del vedno bolj konkuriralo plemstvu. Postavitev v Muzeju del Corso bo na ogled od 11. novembra do 15. februarja prihodnje leto, na ogled pa bodo dela, ki jih sicer hrani berlinska Gemäldegalerie (Slikarska galerija).



'Rahljanje' togega formalnega portreta
Flamsko slikarstvo 17. stoletja odraža posebnosti tedanje družbe in način življenja meščanstva. Če so namreč aristokrati najpogosteje naročali formalne portrete, ki so izpostavljali veličino portretirancev in njihove družine, pa so se meščani v 17. stoletju vedno pogosteje odločali za veliko bolj 'življenjske' portrete. Nastajati so začeli intimnejši portreti ljudi v njihovem domačem okolju, uveljavljati pa se začne tudi skupinski portret, pri katerem kompozicija ni vedno popolnoma toga, ampak pride tudi do upodabljanja ljudi pri zanje značilnih dejavnostih.

Zlata doba dežele Flamske
Na razstavi predstavljeno slikarstvo je slikarstvo najbolj cvetočega obdobja v zgodovini dežele Flamske. Leta 1581 po osvoboditvi od habsburške Španije ustanovljena nizozemska republika je namreč v 17. stoletju veljala za svetovno gospodarsko velesilo in je imela absolutno premoč v pomorski trgovini. Za tem gospodarskim uspehom je stalo nizozemsko meščanstvo, ki ga je vodila protestantska delovna etika, torej etika, ki je porodila tudi kapitalizem. Poleg tega je Nizozemska tudi že tedaj veljala za najbolj napredno deželo na področju kmetijstva, za kar pravzaprav velja še danes. Kot eno od gonil razvoja nizozemske republike pa je bilo prepoznano tudi za tedanji čas dokaj nenavadno mešanje družbenih razredov. Plemstvo, ki je večino gospodarskih privilegijev prodalo meščanom, se je 'mešalo' z buržoazijo. Slednja je tako tudi 'osvojila' plemiško kulturo in umetnost in postala njen podpornik. Tako so tudi njene ideje in vrednote postale vsenavzoče v slikarstvu tega časa.

Polona Balantič