Natančneje gre za najfinejšo med kostmi, slonovo kost, ki so si jo lahko seveda privoščili le najbogatejši naročniki, zato so v njej nastajali le najsijajnejši izdelki. Prav zaradi tega je povsem razumljivo, da so tudi v Umetnostnozgodovinskem muzeju na ogled postavili slonokoščene izdelke najimenitnejšega naročnika - same cesarske hiše.

Iz svoje zbirke kiparskih in dekorativnih umetnosti, ki je že nekaj let v obnovi, so namreč tokrat izbrali slonokoščene izdelke habsburške zakladnice in tako seriji razstav, kot so Eksotika (2000), Mojstrovine iz keramike, (2002) in Giambologna (2005), konec marca dodali še eno razstavo, ki bo na ogled do 22. julija.

Cesarji zbiratelji
V muzeju hranijo njihovi depoji eno izmed največjih in izjemnih tovrstnih zbirk na svetu, za njen obstoj pa se morajo v muzeju zahvaliti prefinjenemu okusu cesarjev Rudolfa II. (1576-1612), Ferdinada III. (1637-1657) in Leopolda I. (1658-1705), ob tem pa tudi nadvojvodu Leopoldu Williamu, ki je bil v 17. stoletju habsburški regent na Nizozemskem.

Od glavnikov do diptihov
V srednjem veku je bila slonova kost namenjena tako liturgičnim predmetom kot najfinejšim reliefom in diptihom, krila katerih so v karolinškem času postala platnice za dragocene kodekse. Bogati naročniki pa so si iz slonove kosti naročali tudi sijajne profane izdelke, kot so na primer fino izrezljane skrinjice, ki so bile nekakšno poročno darilo in so polne ljubezenskih prizorov.

V času baroka je bila izdelava večine slonokoščenih izdelkov dosežek novih zanimanj za ta eksotični material, ki je prihajal v Evropo prek morskih poti, z njo pa so trgovali španski, portugalski in nizozemski trgovci ter hanzeatska mesta.

Tako kot srednjeveške izdelke tudi slonokoščeno plastiko poznejših dob zaznamuje mojstrsko obvladovanje rezbarjejnja v specifični teksturi slonove kosti, ki ponuja prav posebne fine učinke. Seveda gre po večini za predmete majhnih dimenzij, ki zahtevajo skrbno opazovanje in pozorno oko, da lahko stvaritev doživimo kot celoto.

Do prevlade porcelana
Postavitev obsega kipe, reliefe, čaše, posode in vrsto predmetov, ki niso služili praktični uporabi, ampak so zadovoljevali najvišje umetniške, materialne in tehnične zahteve visokih naročnikov. Na najraznovrstnejših predmetih je mogoče spremljati tako prizore iz antične mitologije kot profano in sakralno motiviko. Slonova kost je začela izgubljati pomen v sredini 18. stoletja, ko jo je naglo začel izpodrivati vse bolj priljubljen porcelan, "belo zlato", ki je bil precej cenejši in manj luksuzni material za izdelavo majhnih kipcev.

M. K.