Razstava je doživela svoje odprtje v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem Tivolskem gradu. Gre za predstavitev osemnajstih slovenskih umetnikov, ki so v okviru naslova razstave Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje poiskali tematiko in jo izrazili skozi raziskovanje medija slikarstva. Predvsem so se lotevali vprašanj kot so; kako se kaže sodobna medijska podoba sveta v slikarstvu danes. Kako umetniki odgovarjajo na kratkotrajni pogled, televizijske in internetne kolaže. Kako razumejo sodobno medijsko krajino, njene značilnosti, način delovanja in njeno vpetost v socialno mikrostrukturo.
Prelom, ki se je zgodil z digitalizacijo podob
Prelom v vizualni umetnosti v slovenskem in tudi mednarodnem prostoru se je zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je slikarstvo vodzvalo na digitalizacijo podob, računalniške podobe so s pomočjo "pik" spremenile celotno abstraktno sliko, ki je do tedaj veljala za paradnega konja moderne dobe. Sredi tega desetletja se je pri nas uveljavila generacija umetnikov, ki je gojila razumevanje do slike kot do ekrana in je zato tudi prevzela formalni videz elektronsko in tehnološko posredovane slike.
Ob prelomu tisočletja pa je slika postala zanimiva zaradi odziva na poplavo medijskih podob in raziskovanja značilnosti novih medijev, v katerih so se te podobe pojavljale. Danes je obstoj mediatizirane podobe v sliki nekaj samoumevnega. Ni več dovolj, da je slika prostor za refleksijo razširjenega statusa vizualnega v družbi. Izbor slik na razstavi Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje raziskuje, kako se slikarstvo na razširjeni status vizualnega odziva v današnjem trenutku.
Od devetdesetih let do današnjih dni
Kot je zapisano v spremnem besedilu k razstavi, vprašanja slikarske refleksije medijske podobe, ki so se zastavljala že v devetdesetih letih, danes najbolj zanimajo najmlajšo slikarsko generacijo, ki pravkar zapušča študijsko okolje in jo na razstavi zastopajo dela Jona Derganca, Mita Gegiča in Maruše Šuštar, v te okvire pa lahko vključimo tudi slikarstvo Jureta Cvitana. V delih Žige Kariža, Arjana Pregla in Viktorja Bernika se pozornost usmeri v zgodovino umetnosti in velike teme slikarstva. Raziskovanju statusa slikarstva v sodobnosti pa se pridružuje opus slikarke mlajše generacije Nine Slejko.
Težnja po eksperimentu in možnostih uporabe raznolikih slikarskih struktur, plastenja barv ter načinov, kako biva podoba v sliki, je značilna za Bojana Gorenca in Boštjana Jurečiča. Raziskovanje novih možnosti nosilcev, na katerih se slika lahko materializira, zaznamuje Gorazda Krnca (kovinske ploskve) in Ksenijo Čerče (tkanine). Nekatere izmed slik Mihe Štruklja so sestavljene iz že narejenih predmetov - legokock, v katerih se ohranja "pikasta" površina, ki je značilna za njegove slike že od poznih devetdesetih let. Manja Vadla slikarske nosilce ustvarja iz recikliranih odpadnih materialov. Stenske slike Saša Vrabiča so podobe, sestavljene iz besed, na meji med poezijo, stripom in slikarstvom. Na raziskovalni meji slikarstva in drugih medijev se gibljejo Polona Maher, ki izhaja iz kiparskih praks, Tanja Vujinović s tiskanimi računalniškimi animacijami in skupina BridA s svojo iz slike izhajajočo likovno prakso, ki temelji na vizualizaciji digitalnih podatkov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje