Spacalove fotografije, ki so nastajale spontano med samotnimi pohajanji ob morju, v pristaniščih, solinah, škverih, po Istri in Krasu, so razstavljene v razstavišču Pavlova hiša v kraju Potrna pri avstrijski Radgoni.

Sprava za preživljanje
Spacal se je, kot je le bežno omenil v nekaterih zgodnejših intervjujih, med izgnanstvom v Accetturi na jugu Italije v začetku tridesetih let preživljal s fotografijo. Ko pa je stopil na slikarsko pot, je Spacal fotografiral le še v povezavi s svojimi slikarskimi težnjami. Med študijem v Monzi ga je zanimalo golo človeško telo, v zrelem slikarskem obdobju, ko si je zunanji svet fotografsko prisvajal le še z mislijo na svoje slikarstvo, pa je fotografija postala del njegovega likovnega življenja.

Predvsem je v fotografski objektiv zajemal Primorsko in Kras, kot ju poznamo tudi iz njegovih grafik in risb - od kraških pregrad, plotov in gankov, senenih kopic, zrcaljenja na vodni gladini, ribiških mrež, solin in čolnov do kraških dvorišč.

Pozneje za analizo
V zgodnejšem obdobju so nastali posnetki, ki so podlaga slikama Kmetica (1946) in Predica (1946) ter grafikama Baladur v Istri (1950) in Kraška pregrada (1950). Pozneje, ko je umetnika v slikarstvu začela zanimati lastna vizija sveta, v kateri ni več zaslediti jasnih analogij z zunanjim svetom, pa so fotografije služile predvsem njegovemu pogledu, analiziranju in poglabljanju v prvinskost primorske in kraške stvarnosti.

Lojze Spacal se je rodil leta 1907 v Trstu in umrl leta 2000 v Nabrežini. Leta 1929 je bil zaradi sodelovanja v antifašističnem gibanju konfiniran v južno Italijo. Po letu 1934 je nekaj let poučeval risanje na šolah v Trstu. Nato je nadaljeval študij v Monzi in v Milanu na akademiji Brera. Leta 1942 so ga znova aretirali in poslali v taborišče. Po vojni je živel in deloval med Piranom, Trstom in Škrbino na Krasu, kjer je tipično kraško hišo preuredil v stanovanje in atelje. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado.