V tržaški palači deželnega sveta Furlanije - Julijske krajine so odprli razstavo z naslovom Slikarjevo oko in fotoaparat. Na ogled so torej umetnikova fotografska dela, ki so mu služila kot pomoč tudi pri njegovem likovnem ustvarjanju. Gre za postavitev, ki so jo po praznovanju 100-letnice slikarjevega rojstva pripravili v MGLC-ju v Ljubljani, postavila pa jo je kustosinja ljubljanske Moderne galerije Lara Štrumej. V Trstu je na ogled nekoliko okrnjena oblika razstave.

Prvo srečanje s fotografijo
S fotografijo se je Lojze Spacal, ki je mednarodno veljavo dosegel predvsem z grafiko, začel ukvarjati v 30. letih, ko je kot politični izgnanec bival v južni Italiji. Čeprav je fotografijo nekako potisnil na rob svojega ustvarjanja, se od nje pravzaprav nikoli ni ločil. Če je ob svojih prvih srečanjih s fotografijo slikal za preživetje, s fotografiranjem tamkajšnjih pomembnih dogodkov in portretiranjem domačinov, je pozneje fotografski aparat usmeril v golo človeško telo, nato pa v posebnosti primorske in kraške stvarnosti, motiviko, znano iz njegovih grafik.

Utrinki s Krasa in Primorske
Na samotnih potepanjih je ujel fotografske utrinke s Krasa in Primorske, saj se mu je zdela fotografija z mimetičnostjo uporabnejša kot skica. Fotografsko stvarnost je pozneje prelil v svoj modernistični likovni jezik in po besedah Štrumejeve fotografiral z mislijo na svoje slike. Na njih najdemo torej kraške pregrade in plotove, senene kopice, zrcaljenje na vodni gladini, ribiške mreže, soline in čolne ter kraška dvorišča.

Odprtje razstave v palači deželnega sveta Furlanije - Julijske krajine v Trstu so načrtovali že januarja lani, ob slovenskem prevzemu predsedovanja Evropski uniji, a je prišlo zaradi političnih okoliščin v Italiji do enoletnega zamika. V Trstu si bo razstavo mogoče ogledati do 8. marca, postavitev pa spremlja tudi katalog v slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku.

Življenje in delo
Lojze Spacal, ki se je rodil v Trstu leta 1907, velja za enega najvidnejših likovnih ustvarjalcev v povojnem slovenskem in italijanskem prostoru. Svoj ustvarjalni vrh je dosegel v grafiki, zlasti v linorezu in lesorezu, posegal pa je tudi po drugih tehnikah; olju, mozaiku, tapiseriji in freski ter po raznih mešanih tehnikah, kot je na primer kombinacija kiparstva - reliefa in slikarstva. Veliko časa je preživel in ustvarjal v svoji hiši v Škrbini na Krasu, kjer so ga na njegovo željo po smrti leta 2000 tudi pokopali. Za svoje delo je prejel vrsto mednarodnih ter slovenskih in italijanskih nacionalnih nagrad. Leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

M. K.