V začetku poletja so bile vse likovne oči usmerjene v praznovanje stoletnice rojstva Lojzeta Spacala, v umetnikovi galeriji v Štanjelu pa bo njegov praznik ostal v središču pozornosti vse do konca leta. Ob tej priložnosti so v tamkajšnjem gradu na ogled postavili razstavo, katere sokustos je prav Franko Vecchiet, ki se prav tako podpisuje pod besedila kataloga in vodi grafične delavnice (teh se bo mogoče udeležiti še 30. septembra ter 4. in 5. oktobra).

Preden se Spacalov jubilej poslovi iz številnih slovenskih galerij, ki so se z različnimi postavitvami poklonile enemu največjih umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pa smo se odločili še enkoliko ustaviti pri njegovem opusu. Pri tem pa nam je na pomoč priskočil prav Franko Vecchiet in nam v pogovoru pojasnil nekaj več o Spacalovi umetnosti in življenju.

Danes poznamo Spacala predvsem kot umetnika kraške in istrske pokrajine, sprva pa je imela v njegovi umetnosti pomembno mesto tudi figura. Kaj je umetnika gnalo k takšni, ne le ikonografski, ampak nenazadnje tudi likovni spremembi?
Po študiju na Akedemiji v Milanu (Monza) so Spacalove slike predstavljale scene v katerih je pokrajina bila vedno v nekakšnem dialugu s figurami. Njegov "magični realizem" je pravzaprav predpostavljal figuro kot bistveni element pripovedi. Isto se je dogajalo tudi v naslednjem Spacalovem obdobju v kasnejsih delih, kjer je prevladovala socialna angažirana tematika. Vendar pa se v tem obdobju zgodi nekaj bistvenega v umetnikovi pripovedni tehniki. Človek ostaja vedno prisoten v njegovih delih, a ne kot figura, ampak posredno, zaradi zgodovinskih dogodkov, kot na pr. v delu Partizansko pokopališče, kjer ni potrebno pokazati figure, ker novi grobovi sami govorijo o tragediji človestva in zgodovine. V povojnih delih pa ostane v Spacalovih delih človek prisoten preko rezultatov človeškega dela, povojne dinamičnosti ali znakov tradicije in narodne identitete. Tu se srečujemo torej s pozitivnimi znaki človeške prisotnosti in optimizma.

Kako je izkušnja druge svetovne vojne vplivala na umetnikovo ustvarjanje?
Izkušnja je vplivala bodisi na njegove umetniške izbire a nedvomno tudi na njegovo moralno držo in na sam umetnikov značaj. Zato pa ni Spacalova družbena angažiranost izraz določenega zgodovinskega momenta, ampak je globoko prepričanje v delo, in je poudarek, ki pride na dan ob vsaki družbeni tragediji.

Kako je Spacalova tehnična in estetsko inovacijska iskanja sprejela takratna likovna javnost?
Spacala je imel veliko mednarodnih priznanj kot malokateri umetnik in zato mislim tudi veliko zadoščenja. Spominjam se, ko je prejel neko sicer manjšo nagrado v Benetkah, kako je bil ves likovni svet očaran od njegovih grafičnih kompozicij, ki so zvenele v novem tonu med ostalimi razstavljenimi grafičnimi deli drugih umetnikov. Vsi so se zavedali visoke kvalitete njegovih del tudi na ravni tehničnega iskanja, tudi zato ker je bil edini umetnik ki je tehnično raziskoval v to smer.

Lojze Spacal je slikovni površini rad dodajal bolj otipljiv videz in začel grafiko kombinirati tudi s plastičnim materialom, kot je les.
Spacal je uporabljal večinoma lesene matrice,kar mu je tudi omogočilo, da je uvedel reliefni tisk, ki daje delu nekakšen plastični videz. Ta posebni efekt, ki izkaja iz določene tehnike in tiskarske spretnosti pa je kasneje Spacal razvil v pravi likovni jezik.

Slikar sam je kot samostojna umetniška dela svojega opusa obravnaval tudi obarvane lesorezne matrice, medtem ko je fotografijo (ki je bila prav tako nekakšen pripomoček pri njegovem delu) potisnil na sam rob svojega ustvarjanja.
Lesorezna matrica velja za nekakšno vmesno stopnjo dela pri realizaciji grafičnega lista. Po končanem delu pa ostane kot dokument opravljenaga. Spacal samo rehabilitira matrico kot umetniško ustavrjalno delo. Že leta 1953 komponira grafične matrice v njegove skulpture, kasneje pa te prirejene in obarvane matrice postanejo slike, oziroma kar nov tip slikarstva.
Izredno zanimiva je tudi pot Spacala fotografija. Mislim tudi, da je bilo vse njegovo grafično delo do zadnjih let povezano z uporabo fotografije, ki mu je služila ne samo kot pripomoček a tudi kot bistveno konkretno sredstvo za rezmislek pri abstrahiranju in komponiranju njegovih del.

Ob umetnikovi stoletnici ste v Štanjelu na ogled postavili tudi voščilnice oziroma grafične miniature. So bile to tudi nekakšne študije za večje kompozicije ali jih je že sam umetnik obravnaval kot samostojna dela?
Klasična dimenzija grafike je knjižni format. Zato ni čudno, da je Spacal začutil potrebo, da obdrži in goji vezo z malim formatom. Te grafike mi imenujemo včasih grafične miniature, vendar spadajo v osrednjo tradicijo dela velikih grafičnih mojstrov.

Šest razstav, ki spremljajo praznovanje Spacalove stoletnice, ne pripovedujejo le o bogastvu umetnikovega opusa, ampak predstavljajo tudi nekaj novih, manj poznanih poglavij njegove umetnosti.
To veiko delo raziskave je večinoma opravil umetnikov vnuk Martin Spacal, ki je kontaktiral privatnike, institucije, muzeje, ladjedelnice itd. po Italiji, Sloveniji in drugod do skandinavskih držav, kjer je delal umetnik. Našel je tako nova nepoznana dela ali pa dela, ki smo jih videli samo na reporodikcijah.

Maja Kač