Pod naslovom Na pergamentu in papirju. Rokopisi in tiski iz mariborskih zbirk z nocojšnjim odprtjem na ogled postavljajo srednjeveške in zgodnjerenesančne rokopisne zaklade, ki jih hranijo tri mariborske ustanove - Nadškofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor.

Čeprav že omemba rokopisov in inkunabul iz obdobja med Brižinskimi spomeniki in knjigami Primoža Trubarja zadostuje za ogled takšne postavitve, vabita k obisku vsaj še dva razloga. Prvega, verjetno tudi ključnega, je na predstavitvi projekta omenila avtorica razstave ddr. Nataša Golob. Kot je spomnila, spada rokopisno gradivo med najbolj varovana dela naše preteklosti, zato je treba veliko skrbi, da se takšno gradivo razstavi. Ker gre za izjemno občutljiva dela, ki so preživela dolga stoletja, je naša naloga, da pričakajo v takšnem stanju tudi zanamce, so to tisti spomeniki, ki so najredkeje predstavljeni javnosti. "Verjetno je zdaj edina priložnost v našem življenju, ko lahko na razstavi občudujemo to premalo poznano gradivo, polno prvovrstnih slikarskih umetnin," pravi Nataša Golob.

Avtorica razstave je seveda drug razlog, ki zagotavlja, da je pred nami ne le najbolj premišljeno pripravljen izbor del, ampak tudi najstrokovneje kontekstualiziran. Nalogo bi težko prevzela ustreznejša strokovnjakinja, kot je umetnostna zgodovinarka in kodikologinja Nataša Golob, katere poznavanje knjižnega slikarstva je znano tudi v širših evropskih in svetovnih krogih.

Po njeni zaslugi imamo za seboj pravo rokopisno oziroma knjižno leto, ki ga je uvedla z razstavo inkunabul v NUK-u, jeseni pa zaokrožila najprej s prestižno bibliofilsko monografijo S črnilom in zlatom (Mladinska knjiga), tetralogijo pa zdaj sklepa še s pričujočo razstavo in strokovnim besedilom Srednjeveški in renesančni rokopisi: materiali, strukture, predstavitve, ki je pravkar izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. S to smo po besedah recenzentke dela dr. Anje Dular, dolgoletne vodje knjižnice Narodnega muzeja Slovenije, dobili nadaljevanje zgodbe o srednjeveških rokopisih, ki sta jo davnega leta 1931 začela Milko Kos in France Stele.

Da bi poudarili pomen razstavljenega gradiva, velja povzeti tudi besede vodje Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva RS dr. Jedrt Vodopivec Tomažič, ki pravi, da po številu knjižno gradivo slovenskih arhivov in knjižnic precej presega predmete, ki jih hranijo muzeji, da je med temi veliko starih in pomembnih del, pa se o tem kljub temu v širši javnosti ničesar ne ve, posledično pa se tudi vrednosti tovrstne dediščine ne zavedamo.

Konec koncev tiči tudi v preslabem poznavanju rokopisne dediščine razlog, da si obdobje srednjega veka napačno predstavljamo kot dobo nepismenosti in odsotnosti literature in znanosti. Tiste knjige, ki so se nam ohranile, kažejo drugačno sliko – te so sicer bile redke in izredno dragocene, a obstajale so, še več, v skriptorijih so jim prepisovalci in iluminatorji posvečali svoje življenjsko delo, bibliofili pa odštevali velikanske količine sredstev, da so lahko z njimi bogatili svoje zbirke in znanje.

Tudi po zaslugi Jedrt Vodopivec Tomažič je Nataša Golob v devetdesetih letih 20. stoletja prvič prišla v stik z rokopisi iz mariborskega Nadškofijskega arhiva. Ugotovili sta, da je tam sijajno gradivo, in spraševali sta se, ali lahko podatke iz obstoječe dokumentacije ob naglem razvoju rokopisne znanosti, še vedno vzamemo za resnico.

Nataša Golob je razstave zelo vesela, saj, kot pravi, se tisti iz Ljubljane in njene okolice pogosto osredotočajo zgolj na zgodovino in dediščino dežele Kranjske, kar pa je seveda prikrajšan pogled.

Razstava pokaže predvsem dvoje – najprej same dragocenosti, ki jih hranijo mariborske zbirke, pa o teh razmeroma malo vemo. Obenem pa teh nekaj več kot 30 rokopisov, inkunabul in listin osvetli po krivici spregledano poglavje kulturne zgodovine, več kot tisočletje trajajoči razvoj tradicije, ki nas je intelektualno in likovno formirala.

Nataša Golob pravi, da je vsaka izmed knjig detektivka zase, saj je mnogo več kot le pravno, literarno ali teološko besedilo, je kot sled, ki nam ne pove le neverjetnih zgodb o nastanku dela, na kakšnem pergamentu je bil izdelan, kakšen mojster ga je okrasil, kakšne miselne vzorce so si risali bodoči učenjaki, da bi si lažje predstavljali in zapomnili vsebino, in kaj so si pri branju zapisali ob besedilo. Ponuja tudi vpogled v tedanje kulturno in družbeno dogajanje, kuka pod roke pisarjev in iluminatorjev, v tiskarske delavnice, pa v sode, v katerih so po pojavu prvotiskov tovorili z vsakim letom številčnejše knjige.

Predvsem pa je vsak rokopis oziroma inkunabula zgodba zase. Dva si nista enaka, ampak sta popolnoma individualni stvaritvi, poudari Nataša Golob. Če so ji bila kot umetnostni zgodovinarki ob dolgoletnem raziskovanju knjig v ospredju morda predvsem ikonografska in stilistična vprašanja, pa ji je pozornost vselej uhajala tudi k socialni dinamiki, ki se kaže za temi deli. Na veliko vprašanj namreč odgovarjajo predvsem tiste knjige, ki so v drugi vrsti – denimo šolske knjige, ki odstirajo razmišljanje, iz katerega je rastla intelektualna elita teh stoletij. Tudi listine so zelo pomembne, ne zgolj kot zgodovinski vir, pač pa tudi kot pomembne nosilke slikarskega okrasa. Čeprav so okrašene listine sorazmerno redke, saj so pomenile dodaten strošek, pa so zato lahko prvovrstne slikarske stvaritve, poleg tega pospremljene z natančno datacijo.

Prav iniciale in iluminacije so posebej pomemben segment rokopisnih del, saj je zaradi slabše ohranitve fresk in tabelnih slik knjižno slikarstvo v teh stoletjih najboljši dokument tega, kar se je dogajalo v umetnosti slikarstva.

Razstava, ki bo odprta do 8. februarja, predstavlja dela, ki so nastala v času od sredine 12. do sredine 16. stoletja, kažejo pa estetske in slogovne poteze umetnostnih središč, povezanih z našimi kraji in središči. Gre za dela, ki so nastajala v univerzitetnem okolju Pariza, papeški pisarni v Rimu in v kraljevih rokopisnih delavnicah v Pragi, vsako izmed razstavljenih del pa razkriva spretno roko iluminatorjev, občutek prepisovalcev in domiselnost knjigovezov, ki so prispevali svoj delež h končni podobi teh zgodovinskih in umetnostnih spomenikov.