Med učenci omenjene šole in posledično umetniki, na katere je Anton Ažbe močno vplival, so bili tudi Rihard Jakopič, Matija Jama, Vasilij Kandinski, Matej Sternen, Nadežda Petrovič, Josip Račič. Osrednji poudarki šole so odražali glavne elemente njegovega dela - realistično noto, kristalizacijo barv in analizo del Leiblovega kroga in Lenbacha. Pri poučevanju je Ažbe poudarjal slikarsko problematiko barve in oblike v slikarstvu realizma, impresionizma in secesijskega jugendstila.

Zadržano razpoloženje njegovih del
Umetnik se je med študijem na Dunaju in v Münchnu razvil v izvrstnega risarja, ki se je izuril predvsem v študijski metodi risanja akta in portretne glave. Za njegova dela je poleg realizma značilno tudi melanholično, zadržano razpoloženje. Pogosto je upodabljal tudi temnopolte osebe, kar je umetnik videl kot izziv barvni obravnavi in likovni zasnovi plastične forme.

Strokovnjaki poudarjajo, da Ažbetovo slikarstvo izhaja iz münchenskega okolja njegove sodobnosti, pri delu je pogosto uporabljal tudi fotografijo, kar je še ena izmed vzporednic, ki jih lahko potegnemo med njegovimi slikarskimi zamislimi in tistimi, ki jih je zagovarjal Leibel. Med umetnikova znana dela sodijo Zamorka, Bavarec, V haremu.

Spominjajo se ga tudi v Nemčiji
Antonu Ažbetu - rodil se je 30. maja 1862 v Dolenčicah pri Škofji Loki - so lani v Münchnu v Leopoldparku odkrili doprsni spomenik, ki ga je ustvaril Mirsad Begić. Ob 95-letnici umetnikove smrti pa so popolnoma prenovili tudi njegov grob v Münchnu, na katerem lahko zdaj obiskovalci vidijo bronasti relief s
podobo umetnika, prav tako Begičevo delo, pravilno pa je izpisan tudi Ažbetov priimek.