Batiču, ki je kljub izletom v abstrakcijo po besedah kustosinje Marije Skočir "skoraj dosleden pri figuraliki", "zaradi priimka in številke indeksa" pripada položaj prvega umetnika, ki je študiral na takratni ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti.

Zaradi zvestobe figuraliki "je njegovo življenjsko oziroma kiparsko načelo, da mora imeti umetnost človeški obraz - torej je narejena od človeka za človeka in seveda na neki način upodablja človeka", je pojasnila Skočirjeva.

Kot kipar ima Batič izjemno obsežen opus. "Delal je v ciklih, v tematiki, ki ga je v določenem trenutku zanimala," je povedala Skočirjeva. "Vedno je našel kakšno novo rešitev, bodisi formalno, v materialu bodisi v načinu izražanja, ki ga je predstavljal."

Zvest tradiciji, a z izleti v abstrakcijo
Batič se je v svojem delu sprehajal skozi vrsto materialov in tematik, a ostaja mojster klasičnih kiparskih tehnik od klesanja v kamnu in marmorju do tehnik dodajanja, kot sta oblikovanje gline ali vlivanje v bronu.

Znal pa je tudi presenetiti - tako je v 70. letih preteklega stoletja ustvaril serijo skulptur v steklu, v začetku 60. pa rudarsko serijo v lignitu. "Prav steklo in lignit zaznamujeta morda njegova najbolj izrazita koraka v abstrakcijo," še poudarja Skočirjeva.

Kipi, ki nam krasijo urbano okolje
Tu velja omeniti še t. i. dvopolnost v njegovem ustvarjanju - "niti ni tako zelo dvopolno, ampak prepletajoče se". "Batič je v osnovi kipar male plastike, ves čas pa je vzporedno delal tudi javna naročila, spomenike in parkovno plastiko. Pri zadnji gre skoraj vedno za prenose motivov iz male plastike - takšna sta na primer Urška in povodni mož na Gospodarskem razstavišču in Balet v Tivoliju," dodaja Skočirjeva.

Trboveljski otrok
Batič je odraščal med rudarskimi otroki, a je že zgodaj pokazal zanimanje za umetnost - veliko je bral, ustvarjal z glino in risal.

Med vojno se je Batič, da bi se izognil mobilizaciji v nemško vojsko, pridružil rudarjem, nato pa se na svoj 19. rojstni dan pridružil partizanom. V narodnoosvobodilnem boju je deloval v kulturniški skupini Kozjanskega odreda in kot vojni dopisnik, bil pa je tudi med osvoboditelji Maribora.

Na ALUO: Zaporedni študent št. 1
Študent današnje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) številka ena je leta 1949 diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu ter leta 1951 končal še specialko pri profesorju Frančišku Smerduju. Ob koncu 50. let je s pomočjo štipendije obiskal Pariz, kjer je nanj velik vtis naredil Ossip Zadkine, v čigar ateljeju se je izpopolnjeval.

Pregledne razstave še niste zamudili
Med 12. majem in 16. avgustom je v Jakopičevi galeriji v poklon avtorjevemu jubileju odprta tudi retrospektivna razstava njegovih del, ki sta jo pripravili kustosinji Skočirjeva in Barbara Savenc. Ob njegovem rojstnem dnevu pa bo v galeriji danes ob 18.00 tudi pogovor Študij kiparstva v sedemdesetletni zgodovini ALUO.