Pod naslovom Democratic Design - Ikea (Demokratični dizajn - Ikea) mednarodni muzej oblikovanja v Münchnu Die Neue Sammlung v Pinakoteki moderne umetnosti predstavlja pohištveno oblikovanje Ikee, švedskega proizvajalca pohištva, katerega eno izmed vodil delovanja je: "Lepa oblika je namenjena vsem. Ne sodi le v muzej!" To geslo je leta 1979 izrekel eden tedaj vodilnih oblikovalcev pri podjetju, ki ga je leta 1948 ustanovil Ingvar Kamprad in ki po prodoru na mednarodno prizorišče pohištvenega oblikovanja in industrije tudi po svetu slovi kot utelešenje švedskega modela egalitarne, demokratične in socialne države na polju pohištvene industrije.
Italijanski nasprotna strategija
Programska maksima Ikee poudarja pravico vsakega človeka do funkcionalnega in kakovostnega pohištva, ki je obenem tudi oblikovalsko dovršen izdelek. S predstavitvijo na milanskem sejmu pohištva - na ogled je bila postavljena kolekcija PS - se je tako Ikea postavila proti do tedaj uveljavljeni aspiraciji med proizvajalci pohištva, oblikovati kar najbolj ekskluzivno kolekcijo in jo kot statusni simbol tudi kar najdražje prodati. Vendar Ikea drugače ni mogla delovati, saj njeno filozofijo vodijo znamenita švedska prizemljenost, racionalnost in predvsem zavezanost poslovni logiki. Podobno kot se je delavnica Michaela Thoneta v 19. stoletju prek izumov novih proizvodnih tehnik, ki so proizvodnjo poenostavile, a obenem ohranile visoko kakovost pohištvenega izdelka (tudi v estetskem oziru), povzpela do položaja 'glavnega igralca', je tudi Ikea postala svetovna zgodba o uspehu.
Družbeni reformatorji 19. stoletja
Etika, ki jo v svojem delu uveljavlja Ikea, ni povsem izvirna. Njene korenine je zaslediti že v 19. stoletju, kar je muzej Die Neue Sammlung pokazal že z nekaterimi svojimi prejšnjimi razstavami; prva, ki je raziskovala 'demokratično' pohištvo, je bila na ogled postavljena že v tridesetih, torej v času velike svetovne gospodarske krize, in sicer pod naslovom Der billige (preiswerte) Gegenstand (Poceni (ugoden) predmet). Zametke Ikeinega ideološkega položaja najdemo sicer že v reformnih gibanjih 19. stoletja.
Na področju oblikovanja in arhitekture je bilo verjetno najvplivnejše gibanje Arts and Crafts (ime bi lahko morda najbolje povzeli kot umetnoobrtno gibanje), ki ga je s svojimi spisi spodbudil umetnik, umetniški kritik in družbeni reformator John Ruskin in ki je končno zaživelo pod vodstvom arhitekta in oblikovalca Williama Morrisa. Bistvo tega gibanja, ki je vrhunec doseglo ob koncu 19. in v prvih letih 20. stoletja, je bilo obujanje srednjeveškega ideala obrtnika ter priseganje na idejo, da se morata obrt in umetnost povezati in tako postati gonilni sili oblikovanja dobrega življenjskega okolja za pripadnike vseh družbenih slojev. Ta levičarska ideologija se je pozneje med drugim izrazila v delovanju nemškega združenja obrtnikov, arhitektov ter v gradnjo in oblikovanje vpletenih podjetnikov (Deutscher Werkbund), nizozemskem De Stijlu in pred natančno 90 leti ustanovljenem Bauhausu.
Biti globalen, a na švedski način
Čeprav je sledila nekaterim vseevropskim etičnim vzgibom, pa Ikea vendar ostaja značilno švedska. V njenih izdelkih se še vedno izkazuje skandinavska naklonjenost organskim oblikam in uporabi lesa, ta načela pa Ikeini oblikovalci povezujejo z vsakokratnimi svetovnimi smernicami ter z lastnimi oblikovalskimi in tehnološkimi inovacijami. Eno izmed vedno pomembnejših vodil pa je tudi izdelovanje do okolja prijaznega pohištva, kar obenem pomeni tudi pohištvo, ki ga odlikuje zadostna kakovost, da ga ni treba zamenjati že po letu ali dveh. Vendar pa o tem ni mogoče soditi na podlagi razstave; sodbo o tem vidiku Ikee lahko podajo le uporabniki.
Polona Balantič