To je H. R. Giger, kateremu je Nemški filmski muzej iz Frankfurta posvetil retrospektivno razstavo. Do 17. maja lahko nadrealistični svet švicarskega umetnika spoznavamo v 35 izvirnih slikah ter več skulpturah in rekvizitih iz filmov, pri katerih je sodeloval. Med njimi je tudi znamenita pošast, ki smo jo leta 1979 spoznali v Osmem potniku režiserja Ridleyja Scotta in za katero je Giger leto pozneje dobil tudi oskarja za posebne učinke. O tej pošasti je bilo do danes napisanega skoraj toliko kot o delu vizionarja znanstvene fantastike Ridleyja Scotta. Gre namreč za humanoidno bitje, ki je izvor tako fantazij kot tudi nočnih mor; je bitje, ki ga ni mogoče povsem natančno opisati, obenem pa mu ustrezajo vse tako zelo dihotomne oznake, kot so sluzavo-kovinski, smrtonosno grozljivo-seksi, žensko-moški, insekt-stroj ...
Groteska v času grožnje atomske apokalipse
Gigerjev svet je sicer začel nastajati že mnogo let pred filmom Osmi potnik. S svojimi grotesknimi podobami je Giger v javnost vstopil že v prvi polovici šestdesetih, ko je s serijo karikatur Wir Atomkinder (Mi, otroci atomske dobe) predstavil temačne ambiente kleti, ihodnikov, ki ne peljejo nikamor, in neskončnih stopnišč. Ob tem se nehote spomnimo na še enega umetnika-genija, ki so ga cenili tudi tisti, ki jim interes za likovnost ni prioriteta in jih veliko bolj osupnejo dosežki tehnike in naravoslovnih znanosti. V mislih imamo seveda nizozemskega mojstra optičnih prevar M. C. Escherja.
Član 'združenja čarovnikov'
Escher ni edini, s katerim so primerjali Gigerja. Umetnik, ki pravi, da je fascinacija s hodniki, ki ne vodijo nikamor ali pa kar vsepovsod, zanj značilna že od malega, je pogosto postavljen ob Salvadorja Dalija, ameriški psiholog, pisatelj in neke vrste guru generacije LSD-ja Timothy Leary pa v Gigerju vidi naslednika Hieronymusa Boscha ali Pietra Brueghla; torej ga prišteva v skupino likovnih umetnikov, ki so uspeli preseči 'vsakdanji' pogled in so objektno pokrajino preželi s psihološkim svetom. Ti slikarji so del - tako je Learyjeve misli povzel časopis Die Welt - "združenja čarovnikov", ki so razkrinkali človeško dušo.
Od njegove velike vloge pri nekaterih znanstvenofantastičnih filmih (sodeloval je tudi pri filmih Dune režiserja Davida Lyncha, Poltergeist in Tuja vrsta) in tematizacije skrivnostnih, temačnih in na videz nevarnih pokrajin brez očitne prisotnosti sovražnika do slovesa kultnega umetnika v nekaterih subkulturah ni bilo daleč. Danes je med Gigerjevimi oboževalci še posebej veliko privržencev gotske scene in tudi množice zaljubljencev v subtilno apokaliptično znanstveno fantastiko, v kateri ni nujna prežetost dogajanja s 'klanjem' in rušenjem vsega obstoječega; dogajanje je tiho in zato še toliko bolj moreče. Utesnjujoče in moreče dogajanje nas spomni še na eno znanstveno fantastiko, ki bi lahko bila Gigerjevo delo, na film Cube, v katerem se peščica posameznikov znajde v 'kafkaidni' kocki z nešteto mogočimi potmi, od katerih pa na plano vodi le ena, vse druge pa se končajo v popolni destrukciji posameznika, ki je izbral napačno pot.
Velik poudarek na ambientalnosti, ki definira Gigerjeva dela, ne preseneča. Giger je namreč študiral arhitekturo in notranje oblikovanje. Že takoj po študiju pa ga je pritegnil film. V naslednjih letih se je Gigerjev interes razširil tudi na oblikovanje pohištva, naslovnic za glasbene albume in računalniških igric, od leta 1988 pa so po svetu odprli tudi več lokalov, ki jih je oblikoval Giger.
Polona Balantič