Razstavo, katere naslov bi lahko prevedli Bog & dobrine – duhovnost in množična zmedenost, sta kurirala Francesco Bonami in Sarah Cosulich Canarutto, ki sta k sodelovanju pritegnila 30 vizualnih umetnikov, med katerimi je nemalo 'zvezdic' vizualne umetniške produkcije zadnjih dveh desetletij od že preminulega Felixa Gonzaleza-Torresa, prek Maurizija Cattelana, Darrena Almonda, Susan Philipsz, Petra Fischlija, Darrena Almonda do pri nas že večkrat videnega satirika med likovnimi umetniki Dana Perjovschija.

Večne manihejske kategorije dobrega in zla
Kuratorja je že z naslovom posegla v samo bistvo religije oziroma religijskega kot enega izmed ključnih trenutkov človekove eksistence; gre za razmišljanje v manihejskih kategorijah dobrega in zla, božjega in satanskega. Obenem sta izpostavila še eno opozicijskost. Čeprav je že v samem tradicionalnem razumevanju religije navzoča dihotomija med materialno in čisto duhovno razsežnostjo verovanja, pa v primeru postavitve v Villi Manin beseda Goods namiguje na drugo dihotomijo – na dvojnost med klasičnim varovanjem, povezanim s kategorijo Svetega, in profanizacijo življenja, izražajočo se v podivjanem potrošništvu. Še en poskus torej, pripraviti aktualno in obenem vsaj malo kontroverzno razstavo. Uspeh …

Sublimno, ki še vedno vztraja
Veseli me zapisati, da so s tokrat razstavljenimi deli avtorji upravičili svoj status, na pomembnih dogodkih pogosteje zastopanih v sicer hudo namnoženi srenji vizualnih umetnikov. Po videnem razstavi ne moremo očitati zapostavljanja katerega koli vidika religije v sodobnem svetu. Še posebej se zdi pomembno, da dogodek ne postane enostranska kritika, poudarjajoča plehkost in svojevrstna komercializacija sodobnih religij, ampak poudari vztrajanje sublimnega v verovanjih. V tem pogledu bi izpostavila niz nočnih fotografij Darrena Almonda, ki bi jih mogli opisati tudi kot prenos romantične manire Casparja Davida Friedricha s slikarskega v fotografski medij.

Podobno metafizičnost uspe prikazati po občutenju sicer zelo intimna inštalacija južnokorejskega umetnika Ku Džeong Aja. Čeprav je delo majhnega formata, se ob opazovanju miniatura zimske pokrajine, izdelana iz zdrobljenih aspirinov, zazdi skoraj mogočno delo. Nebeška svetloba sredi zatemnjenega prostora je kot žareča prabit, prasnov, iz katere je vse nastalo in ki kljub brezobličnosti skoraj kliče k spoštovanju. Gre za močno delo, izraz zasebne religije, neinstitucionalizirane religijske kontemplacije, ki je po učinku na vernika pogosto močnejša od usklajenega gibanja teles na organiziranih verskih shodih.

Žižek ob Mau, dva tuleča ideologa
Zanimiva in po mojem mnenju tudi pohvalna je odsotnost kritike institucionalizirane religije in trenda razvoja sodobnega življenja prek estetike grdega in šoka. Namesto tega je v renesančno-baročnem dvorcu na ogled precej duhovitih, a nevsiljivih obtožb ravnanja tako tistih, ki zavajajo z idejami, kot tistih, ki se idejam puste zavesti. Dan Perjovschi je zagotovo eden najboljših satirikov med sodobnimi umetniki. Romun je v Villo Manin poslal nekaj ducatov razglednic, na katere je v svojem minimalističnem slogu zarisal prizore, ki izpostavljajo različne absurdnosti vsakdanjega življenja, povezane s temo verovanja v najširšem mogočem pomenu besede. Meter in pol nad tlemi tako med drugim visi tudi skica kričečega Maa, opremljenega z letnico 1968, ob katerega je Perjovschi postavil tulečega Slavoja Žižka iz leta 2008. Kometarja se vzdržim.

Sproščen smeh ob smešnem Jezusu
Podobno izvirna in zabavna je umetnost Sarah Lucas in Thomasa Bayrleja. Medtem ko se prva predstavlja s Križanim, izdelanim iz cigaret, je drugi razstavil Jezusa, upodobljenega v bizantinski maniri in sestavljenega iz minifotografij po avtocesti drvečih avtomobilov. 'Avtocestni' Jezus - spremlja ga še video z Jezusom - ki 'prihaja nad gledalce' oziroma ki izstopa z ekrana, katerega na koncu prekrije en sam prizor prometa po avtocesti, morda najbolj izmed vseh del poudarja vrtoglavo globoki padec institucionalizirane religije v vrednotnem sistemu prebivalcev tako imenovanega krščanskega dela sveta.

V tisočletju smo se namreč prebili od skoraj s stoodstotnim strahospoštovanjem nabitega bolščanja v zaradi neobvladanja anatomije človeškega telesa pokvečene srednjeveške podobe Jezusa Kristusa do sproščenega smejanja ob upodobitvi Jezusa, za katero se zdi, da namiguje, da dandanes obisk cerkve ljudi ne mika nič bolj – kvečjemu manj – kot vožnja z avtomobilom. Konotacij je seveda še več, posebno ob zavedanju dejstva, da je islam po številu vernikov že prehitel krščanske veroizpovedi.

Nekaj zanimivejših del
Med zanimivejšimi deli velja omeniti še video spečega brezdomca v milanski katedrali albanskega umetnika Anrija Saha, iz kuhinjskih pripomočkov izdelano orjaško lobanjo, ki stoji na verandi palače in ki si jo je (nekaj mesecev za tem, ko je svojo diamantno lobanjo predstavil Damien Hirst) zamislila Indijka Subodh Gupta, inštalacijo oziroma še eno v vrsti samopostrežb bonbonov Felixa Gonzalesa-Torresa in 'viharniško' inštalacijo v rdečem, ki jo je kitajski umetnik Cai Gvo Čjang sestavil iz plapolajoče rdeče ponjave, nad katero se pnejo simboli posvetnih in klasičnih verskih sistemov, ki dušijo avtonomnost našega razuma.

Provokacija, ki pa ni provokativna
Morda sem se, če jima pripišem težnjo po ureditvi razstave provokativne umetnosti, sicer zmotila glede namenov kuratorjev. Če se nisem, smem zapisati, da načrt ni bil povsem uresničen. Provokacija že, provokativno pa zagotovo ne. Razstava namreč preprosto predstavlja preveč skoraj ljubkih komentarjev sodobne religijske pokrajine, da bi lahko pustila vtis provokativne umetnosti. Vendar pa zato nikakor ni slaba. Nasprotno. Zdi se, da je odsotnost šokantnega podobja skoraj blagoslov. Morali bi se namreč zavedeti, da neskončno nizanje 'grdih' fotografij in posnetkov z vojnih območij, prizori revščine in sestradanosti in podobe premikajočih se vreč sala ter znanstveno podkrepljeni komentarji izpadov verske evforije ne morejo niti malo prispevati h globljemu razmišljanju o tem svetu ter o idejah, ki ga vodijo. Te vsebine so pač tako omniprezentne, da jih ne opazi nihče, ob nekoliko prismuknjeni podobi iz cigaret sestavljenega križanega Jezusa pa se razmislek o (ne)smiselnosti verovanja kar vsili. Poziv k spremembi agende informativnega programa v najbolj odlični podobi.

Polona Balantič