Štajerska jesen (Steirischer Herbst) je graški festival sodobne umetnosti, ki že 40 let predstavlja najnovejše govorice v vseh umetniških disciplinah in v katere program je bila letos uvrščena tudi razstava Name Readymade treh Janezov Janš. Janše so v galeriji Forum Stadtpark razstavili svoje resnične dokumente in parafrazo projekta Triglav konceptualne umetniške skupine OHO, na amorfno pročelje Kunsthausa pa so izpisali svoj podpis.

Namestitev resničnih in v svojem bistvu nezamenljivih uradnih papirjev nadaljuje in stopnjuje tematizacijo odnosa med umetniško sfero in realnostjo, obvladovano z uradno zakonodajo, ki jo je sprožil trenutek preimenovanja treh umetnikov v Janeza Janšo, torej trenutek prevzema imena in priimka slovenskega premierja. Nastal je namreč nov tip readymadov. Bistvo readymada, kot ga je v umetnost s postavitvijo Vodnjaka v galerijski prostor vpeljal Marcel Duchamp, je bil povzdig običajnega predmeta v umetnino prek dejanja izbire in umestitve v 'posvečen' galerijski kontekst. Tokrat gre za vzporedni povzdig že tako ali tako s statusom neponovljivosti posvečenega predmeta. Razstavljen je objekt, ki ga v resničnem življenju ne moreš nadomestiti, kot lahko na primer nadomestiš iz kopalnice iztrgani pisoar z novim.

Komu pripada dokument kot readymade?
Ta dialog med dvema stanjema neponovljivosti pomeni trk med sfero prava in umetnosti. Postavlja se namreč vprašanje, kaj se zgodi v primeru odkupa takšnega readymada kot sodobno umetnost običajnega umetniškega artefakta. Komu pripada lastništvo readymada in komu pripada 'lastništvo' osebe, kateri so bili dokumenti izdani, vendar pa, pravno gledano, ni lastnica, ampak le uporabnica teh dokumentov. Pravno gledano, bi lahko sklepali, da dokumenti ostanejo na ravni pravnih dokumentov, umetniško gledano, pa so lahko umetnine, in sicer, kot pravi Janez Janša, zaradi postopka, v katerem so bili narejeni. Zdi se, da gre torej za navidezno novost v upodabljajoči umetnosti, ki pa je v resnici vrh in sklep neke novosti v performativni umetnosti, ki se prepleta z vsakdanjim življenjem. Da bi bila v odsotnosti uporabe sledilnih kamer objavljena, pa potrebuje občasni izkaz prek serije performansov in razstav.

Simbolno izpraznjeni resnični Janša
Skoraj hujše implikacije kot za same akterje sprožitve postopka spremembe imena je imelo to dejanje za izvirnega nosilca tega imena, Janeza Janšo. Ta se sicer do umetniškega projekta Janša, Janša in Janša uradno ni opredelil, kljub temu pa je za njegovo bit pomemben. To, da se je trojica odločila za svoje novo uradno poimenovanje prevzeti njegovo ime in priimek, prvobitnega Janeza Janše ni obdala z avro svetosti in ga tudi ni povzdignila na raven nekega vzornega subjekta, saj si skupinica ni želela vsaj simbolno izenačiti z njim zaradi očaranosti nad njim. Zgodila se je inverzija tega scenarija. S svojim dejanjem preimenovanja so Janezi Janše osiromašili izvirnik, ki tako ni več neponovljiv. Depersonalizirali so ga in ga postavili na raven vsakdanjih predmetov, s katerimi se lahko poigravamo. Ime in priimek Janez Janša postaneta gola označevalca oziroma "popolna praznina", kot to imenuje Slavoj Žižek.

Kolektivni podpis na Kunsthausu
Poleg razstave, ki jo kot kuratorka podpisuje Zdenka Badovinac, se je v Gradcu odvijala še ena nit projekta Janša, Janša in Janša. Ta se sprašuje o pomenu podpisa kot enkratnega dejanja, s katerim posameznik pravzaprav skoraj bolj kot s svojo fizično navzočnostjo potrjuje svoj pravni obstoj. S kolektivnim podpisom na Kunsthausu, ki stoji v nizu dejanj kolektivnega podpisovanja, od katerih je bilo morda najodmevnejše tisto, ki se je pozimi zgodilo na berlinskem spomeniku, posvečenem v času nacizma umorjenim Judom, po mnenju Tomaža Toporišiča Janša, Janša in Janša dokazujejo, da ne le ime, ampak tudi podpis lahko postane objekt posnemanja in radikalnega prisvajanja. Podpis, ki je v času malikovanja blagovnih znamk še bolj svet kot nekoč, postane predmet multiplikacije, imitacije in repeticije.

Vse skupaj, od prevzema imena drugega, prek razstave osebnih dokumentov, s katero se posameznik prostovoljno vrže v stanje permanentnega izvajanja kazenskega prekrška, do kolektivnega podpisovanja, je videti kot v sozvočju z depersonalizirano in do konca povnanjeno družbo vzporednega bivanja v materialnem in virtualnem svetu ter notoričnega ekshibicionizma resničnostnih šovov. V resnici se mi zdi, da gre za nasprotje tega. Z izpostavljanjem ponovljivosti teh zunanjih atributov, katerih pomembnost je zapovedana od subjektu vsiljene državne oblasti, se kot edino neponovljivo izkaže tisto, kar je včasih poimenovano kot intelekt, drugič kot duh, še največkrat pa kot duša; tisto neumrljivo, katerega prezenca se ohrani v vseh dejanjih njenega lastnika, naj se ta v različnih obdobjih svojega življenja imenuje tako ali drugače.

Polona Balantič