V Nemčiji rojeni, ampak dolgo v Amsterdamu dejaven umetnik, ki se je pred dvema letoma preselil v Ljubljano, je v soboto v okviru Evropske prestolnice kulture predstavil svoj najnovejši projekt Čigava je voda?/Whose water is it?. Gre za instalacijo, v kateri se ukvarja z vprašanjem dostopnosti do naravnih virov, predvsem vode, postavil pa jo je v mariborskem Sodnem stolpu.
Instalacija vključuje svetlobni napis Whose water is it?, ki ga je umetnik pripravil s francoskim umetniškim kolektivom Societe Realiste, njegov odsev na Dravi pa bo do oktobra obiskovalce Evropske prestolnice kulture spodbujal k razmisleku o pomenu pitne vode. V zgornjem nadstropju bo postavljena velika železna plošča z zbiralnikom, v katerega bo počasi kapljala voda s stropa. Spodnje nadstropje kot diametralno nasprotje predstavlja razgreto železno površino, na kateri bodo kapljice ob dotiku izhlapele.
Od kod družbam pravica do lastitve vode?
Serija Čigava je voda? gledalca spodbuja k razmisleku o temeljnem paradoksu zahodne kulture, ki naravne pojave interpretira s kategorijami kapitala. Odpiranje vprašanja je pravzaprav staro, saj so si ga zastavljali že staroselci ameriške celine ob prihodu zavojevalcev z Vzhoda. Nepogrešljive vodne vire vse bolj privatizirajo svetovne družbe, utemeljitve za takšno prilaščanje nečesa, kar je pravica vsakogar na Zemlji, pa nekako ni najti. V Sodnem stolpu se izriše poslednja sodba, kjer na tehtnici boginje pravice niso posamezne duše, temveč obstoj življenja, usoda celega človeštva in vseh živih organizmov. Delo predstavlja tudi dualizem evropske kulture, ki loči materijo od duše in dobro od zlega.
Umetnik Ulay pogreša, da se nihče ne ukvarja s tem, kaj voda pravzaprav je in kako bi jo naredili lepo, zato želi predstaviti drugačno podobo vode, s katero bi se ljudje počutili povezane. Poleg instalacije v Sodnem stolpu je umetnik pripravil še interaktivno spletno galerijo Earth Water Catalogue/Katalog Zemlja Voda.

Kozoletov portret Ulaya
Ulay, ki se je rodil s pravim imenom Uwe Laysiepen leta 1943 v Solingenu, je v Ljubljani, ker živi zadnji dve leti, soustanovil zavod Nastati. Z legendo body arta se že nekaj časa pogovarja tudi režiser Damjan Kozole, ki snema dokumentarni portret o umetniku. Kot nam je pred časom pojasnil filmar, ki je pred kratkim predstavil podoben portret pisatelja Evalda Flisarja, gre za zelo ambiciozen portret, v katerem bo o Ulayu spregovorilo ogromno umetnikov iz Evrope in ZDA. Film, ki v prvi plan predstavlja predvsem umetnika kot človeka in kot avtorja, bo končan do konca leta.