Bakh oziroma 'po rimsko' Dioniz je eden tistih bogov, ki so ga v stoletjih umetnosti upodabljali na zelo različne načine. Bogu vina in ekstaze posvečajo razstavo v umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, kjer so iz svojih zbirk izbrali različne umetniške pristope k upodabljanju Bakhove figure in njegove zmagoslavne povorke. Pravzaprav se razstava Umetnost polna vina, ki bo na ogled do 2. septembra, osredotoča na eksponate, ki se navezujejo na tematiko vina, a ker je ta neposredno povezana prav z Bakhom, je v središču razstave tudi ta sin boga Zeusa in Semele.
V antiki sta bila Bakh in njegova razuzdana procesija, ki se ji je po svojem poglavju s Tezejem pridružila tudi Ariadna, precej priljubljen motiv. Procesijo tigrov in gepardov, satirov in favnov, ki ji načeluje Bakh, okronan z vinsko trdo, najdemo na mozaikih, na freskah ter kiparskih izdelkih. Obiskovalec razstave izve, da je bila pijanost pri starih Rimljanih eden izmed načinov bega pred realnostjo, pa tudi blagoslov. Pod plaščem Dionizove ekstaze so potekali tudi številni politični manevri, vse do umorov, pojasnjuje kustos. Razstavljeni so vrčki, karafi in drugo posodje.
Ko voda postane vino
Z nastopom krščanstva je dobilo vino evharistični pomen, Bakh se je sicer umaknil (čeprav srednji vek antike seveda ni pozabil, ampak so jo v lastnem jeziku posredoval naprej), v ospredje pa so stopili biblični prizori. V poznoantični oziroma starokrščanski umetnosti se pogosto pojavljajo simbolni namigi evharistije, že od samega začetka (spomnimo se le na ravenske mozaike) pa vino v prizorih zadnje večerje zamenja kelih. Okoli vina se pravzaprav vrti tudi celoten prizor svatbe v Kani, kjer je pogosto upodobljen prav trenutek, ko Jezus spremeni vodo v vino.
Sever do popivanja strog, jug niti ne
Po koncu srednjega veka in z nastopom humanizma ter renesančne umetnosti se na umetnine znova vrne Bakh, z njim pa tudi pijančevanje. Nekateri, zlasti severnoevropski slikarji se te motivike lotijo s krščanskomoralističnim poudarkom. Do pijanih in nepremišljenih kmetov je neizprosen Bruegel, medtem ko na jugu renesansa in tudi barok dviganja kozarcev ne obsojata tako ostro, celo nasprotno, v z Bakhom povezanih prizorih erotičnega naboja ne manjka. Majhen detajl, ki pomaga razumeti, kako je bil protestantski sever razočaran nad Italijo in Cerkvijo, od katere se umakne. A vrnimo se k Bakhu. Na razstavi ga prepoznamo na kipih, na novcih, vazah, tapiserijah, namiznem priboru in tabelnem slikarstvu. Nemški manierist Hans iz Aachna je Bakhu prilagodil kar lastno podobo, svojo ženo Regino pa naslikal kot Venero, kot simbol hedonističnega življenja.
Z vzponom meščanstva v 19. stoletju zabava, začinjena s kozarčkom vina, večinoma izgubi moralistično noto in je lahko le portret prijetnega druženja na migetavi impresionistični sliki. Družbenokritične smeri 20. stoletja pa se s tovrstnimi motivi znova satirično lotijo sodobne družbe in njenih slabosti.

Oglejte si nekaj upodobitev Bakha in pitja vina skoti zgodovino umetnosti, ki pa niso nujno razstavljene na Dunaju.