Med njimi so tako prave staroste sodobne likovne umetnosti kot tudi novinci, ki pa veliko obetajo. Postavitev naj bi bila namreč kar najbolj celovit prikaz dogajanja na svetovni likovni sceni. S tem se seveda številni ne bi strinjali, še posebej ne italijanski kritiki in umetniki, ki so se že pred uradnim odprtjem bienala začeli pritoževati nad, po njihovem prepričanju, preskromno zastopanostjo italijanske umetnosti v osrednji razstavi. Pregovorna italijanska glasnost je bila nekoliko zgrešena, saj je Storr nekaj kvadratnih metrov odmeril kar 11 italijanskim umetnikom.
Poudariti velja tudi, da je Storrova razstava tudi dober prikaz razvoja sodobne vizualne umetnosti. Predstavljeni so namreč umetniki, ki so odločilno pripevali k elaboraciji tako rekoč vseh slogovnih usmeritev v likovni umetnosti zadnjih treh desetletij. Tu so protagonist minimalizma in konceptualne umetnosti Sol LeWitt, abstraktna ekspresionistka, na katere delo sta močno vplivala tudi nadrealizem in minimalizem, Louise Bourgeois, eden najpomembenjših abstraktnih slikarjev Gerhard Richter, vodilni predstavnik postmodernega realizma Sigmar Polke, mojster umetnosti performansa in instalacije Martin Kippenberger, ameriški konceptualist Bruce Nauman, zastopano pa je tudi delo beneškega nagrajenca za življenjsko delo Malicka Sidibeja.
Polona Balantič