Albert Sirk: Ribiči pri južini. Foto: Arhiv Narodne galerije
Albert Sirk: Ribiči pri južini. Foto: Arhiv Narodne galerije
Helena Vurnik
Helena Vurnik: Na samotnih potih, v Dom in svet, 1917, letnik 30, številka 7/8. Foto: Dlib/arhiv NUK
Ivan in Helena Vurnik
Ime Helene Vurnik je tako prepleteno z moževim, da je po besedah Andreja Smrekarja celo pri posameznih naročilih obrednih oblačil nemogoče ločiti udeležbo vsakega od njiju. Foto: false
Helena Vurnik
Helena Vurnik: Parižanka. Dom in svet, 1917, letnik 30, številka 7/8. Foto: Dlib

Sirkovo slikarstvo bo na ogled od aprila do junija. Iz opusa izjemno plodovitega slikarja (ustvaril je približno 700 del, ohranjena pa je približno polovica) bo na ogled okoli 50 del, olj na platno in akvarelov. Postavitev z naslovom Albert Sirk – slikar našega morja bo dopolnjevalo obsežno dokumentacijsko gradivo fotografije, razstavni katalogi in časopise, v katerih je slikar objavljal svoje ilustracije.

Albert Sirk se je rodil leta 1887 v Križu pri Trstu. Tam je živel do 1929, ko je bil zaradi fašističnega pritiska prisiljen zapustiti Italijo. Najprej je dobil mesto učitelja v Sv. Lenartu, kjer je ostal do leta 1937, nato se je preselil v Celje. Leta 1941 je bil izgnan v Zaječar, leta 1945 se je vrnil v rojstni Križ. Umrl je leta 1947 v Celju, kjer je tudi pokopan.

Večji del svojega relativno obsežnega opisa je posvetil predvsem morski motiviki, od čistih marin do žanrskih prizorov ribičev in vedut. Sirkova dela so danes deloma v zasebni lasti, nekaj pa jih hranijo Narodna galerija, Umetnostna galerija Maribor, Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu, Pokrajinski muzej v Kopru in Goriški muzej. Obsežno Sirkovo osebno zapuščino hrani Mestna knjižnica v Celju.

Sirk je bil zelo priljubljen slikar, kar je mogoče razbrati tudi iz kritik likovnih razstav iz tistega časa, po smrti pa je utonil v pozabo. Njegov opus je bil nazadnje predstavljen na retrospektivni razstavi v Piranu leta 1972. Leta 2015 pa je pri Založništvu tržaškega tiska izšla obsežna monografija o umetniku. Izid monografije je pospremila manjša razstava, ki je na novo ovrednotila Sirkov opus.

Helena Vurnik – tiha sopotnica
Septembra bodo v Narodni galeriji odprli razstavo Helena Vurnik – tiha sopotnica. Umetnica se je rodila leta 1882 na Dunaju. Po meščanski in grafični šoli je obiskovala dunajsko t. i. Damenakademie. Leta 1910 je njen profesor grafike Rudolf Jettmar postal profesor na likovni akademiji in jo obdržal kot svojo varovanko. Tega leta je tudi prejela polletno štipendijo in odpotovala v Italijo. Po vrnitvi se je osamosvojila in delala kot ilustratorka za revijo Extra Blatt. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom je živela najprej v Radovljici, pozneje pa Ljubljani. Umrla je leta 1962 v Radovljici.

Raztresen in težko dostopen opus
Njen opus je raztresen in težko dostopen, prav tako še ni popoln seznam njenih del. Zato so se v galeriji ob pripravi razstave obrnili na lastnike njenih del, da jim pomagajo sestaviti popolnejši seznam njenih stvaritev. Po besedah kustosa Andreja Smrekarja je bil izkupiček javne objave povpraševanja po umetničinih delih zelo majhen. Za to obstajajo utemeljeni razlogi, razlaga. Helena Vurnik se je vključila v produkcijo Vurnikovega podjetja. Njen lastni ustvarjalni opus je majhen; poleg zelo osebnih in študijskih del je le izjemoma naslikala kaj za trg ali ožji krog prijateljev. Ime Helene Vurnik je tako prepleteno z moževim, da je celo pri posameznih naročilih obrednih oblačil, denimo, nemogoče ločiti udeležbo vsakega od njiju.

Najzgovornejša je oprema Doma in sveta leta 1917, ko sta na vinjetah zapisani inicialki IV, Ivan Vurnik pa je vinjete v zapuščini uvrstil v njeno delo. Znano je tudi, da je Helena Vurnik največ prispevala k izdelavi obrednih oblačil, vendar na načrtih najdemo njegove komentarje. Mašna oblačila in druga cerkvena oprema ni podpisana, v župniščih pa se ne obdržijo informacije o avtorstvu posameznih delov opreme, pojasnjuje Smrekar.

Oblikovalskim nalogam podrejeno slikarstvo
Po Smrekarjevih besedah bomo morali tudi večino slikarstva Helene Vurnik gledati kot delo, ki je podrejeno oblikovalskim nalogam, kjer sta na prvem mestu komunikacija in funkcija in šele nato avtorski vložek. V galeriji se bodo zato osredotočili na oblikovalski vidik njenega dela, grafično in slikarsko delo pa ostaja omejeno na zgodnja leta in pozneje na ozek krog družine in prijateljev.

Helena Vurnik je svoj pečat med drugim pustila pri izvedbi zasebne kapele tržaškega škofa Andreja Karlina. Za cerkev sv. Katarine na Katarini nad Ljubljano je prispevala oltarno sliko, omeniti pa velja tudi Zadružno gospodarsko banko na Miklošičevi cesti v Ljubljani z obsežno stensko poslikavo z nacionalno simboliko. Kot eno njenih najbolj priljubljenih slik v galeriji poudarjajo Šmarnično Madono, ki jo v maju izpostavijo v ljubljanski stolnici.