Ne da je število razstavljenih slik osrednje merilo ali napotilo za ogled razstav, pa vendar je v tem primeru zares nezanemarljiv podatek. Na razstavi Marko Šuštaršič (1927-1976): Retrospektiva, ki jo v Moderni galeriji odpirajo danes in bo na ogled do 1. septembra, je razstavljenih približno 250 umetnikovih del (od tega 144 olj, tu so še risbe, skice, tako rekoč vsa grafika, miniature …). Za primerjavo; na prvi retrospektivi, ki so jo umetniku posvetili nekaj let po njegovi smrti leta 1981 v Jakopičevem razstavišču v Ljubljani, je bilo na ogled 72 slik in 12 grafik. Kustosu Marku Jenku je uspelo tokrat zbrati kar 95 odstotkov v Sloveniji in tujini ohranjenih del (ocena temelji na dokumentaciji Šuštaršičevega opusa v zasebnih arhivih in Moderne galerije).
Z nekaj izjemami je torej v petih dvoranah Moderne galerije razstavljen tako rekoč celoten opus enega najpomembnejših predstavnikov slovenskega modernizma. Večina opusa je sicer v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, dela za razstavo pa so posodili tudi zbiralci in institucije iz Hrvaške, Srbije in Črne gore.
Razstava sledi kronološkemu konceptu, začenši s poznimi 40. leti, ko se je Šuštaršič vrnil iz Srbije, kamor so celotno družino (Marko Šuštaršič je rojen v Cerknici, pozneje pa se je z družino preselil v Celje) leta 1941 izselili Nemci, in njegovimi še študijskimi deli. Leta 1947 se je takoj po zaključeni gimnaziji v Celju vpisal na Akademijo za upodabljajoče umetnost, kjer je po ustaljeni študijski praksi kopiral stare mojstre. Na razstavi tako vidimo njegove kopije Giotta in Piera della Francesca, ki jih je pripravljal pod mentorstvom profesorjev. Med te je spadal tudi veliki Gabrijel Stupica, čigar retrospektivo pripravlja Moderna galerija proti koncu leta, s tem pa se bodo spomnili stoletnice njegovega rojstva. Vplivov starih mojstrov, ki se ponekod kaže skozi prave likovne citate, ni mogoče zares spregledati skozi celoten Šuštaršičev opus, a k temu se še vrnemo. V teh formativnih letih se jasno kaže odločilen vpliv italijanske umetnosti, ki ga je sprejemal predvsem prek tržaških slikarjev, odločilen je bil vpliv Spacala.
Med lebdečimi predmeti in pred 'slečenimi' hišami
Petdeseta leta (druga dvorana) so prinesla vse temnejši kolorit, ki je dosegel vrhunec proti koncu desetletja. Tedaj so se vplivi zamenjali, odločilen vtis je na umetnika pustil obisk Pariza in Haaga, kjer se je srečal z deli starih mojstrov, kot sta Rembrandt, Goya, med Francozi pa Manet, Cezanne in Matisse. Druga faza Šuštaršičeve umetnosti je nastopila konec 50. let (posvečeni sta ji druga in tretja dvorana). Značilne lebdeče figure slečenih ženskih in moških figur, vaz, miz, pohištva, 'slečenih' hiš so postale na začetku druge faze vse manjše. Drobceni predmeti so raztreseni po velikih barvnih ploskvah, med temi prevladuje rdeča, podobe pa se skoraj srečajo z abstrakcijo. V vrhunec druge faze (3. dvorana) spadajo slike, na katerih je tako rekoč izničen prostor. To so dela, na katerih se kaže Šuštaršičevo odkrivanje ljudske umetnosti, skrinj in drugega pohištva.
Slikar različic
Ljerka Menaše je pri Šuštaršičevem slikarstvu pisala o 'svetu rekvizitov', ki jih je umetnik slikal v nešteto različicah. Razstava Šušteršičevo vnovično vračanje k isti motiviki jasno predstavi. Po mnenju Marka Jenka slikarstvu Šuštaršičeve druge faze ni para niti v svetovnem merilu. Potrditev za to je navsezadnje dobil v odzivih tujih znanih imen ob ogledu stalne postavitve Moderne galerije, ki so obstala ob slikah Pohorskega bataljona, Vrsta in Dobrih starih časih in vznemirjeno iskala vplive zanje.
Kustos si pri opisu Šuštaršičevega slikarstva pomaga z besedami, ki jih je v pesmi o Chagallu zapisal Blaise Cendrars. Umetnik "slika s predmeti, gradi 'svet' iz predmetov, nenehno kolažira slike, riše in odtiskuje z rekviziti iz svojega neposrednega okolja ...".
Podobe razglednic z realističnim zasukom vstopijo v krajino
Že konec 60. let je v slike začel 'vpenjati' razglednice, kar je nadaljeval tudi v 70. letih (4. soba). Po platnih se kot nekakšne odprte zloženke raztezajo bolj ali manj znane podobe iz medijskih občil in umetnostnozgodovinskih knjig. V delo je vključeval časopisne izrezke, ki jih je nato predelal. Faza, v kateri se je Šuštaršič približal postmoderni likovni govorici, je doživela leta 1973 nov preobrat, figure iz slikanic so vstopile v skoraj buñuelovsko zeleno krajino. Zadnja Šuštaršičeva dela odražajo, kar Jenko opisuje kot neki nerealizem, torej ne zanikani realizem, ampak prej realizmu notranjo 'nerealnost'.
Marko Šuštaršič pred platnom
Umetnikov proces slikanja osvetljujejo tri nerestavrirane slike, ki pokažejo, kolikokrat je Šuštaršič dela preslikal in posamezne predmete lahko premaknil tudi za nekaj milimetrov, da bi ohranil simetrijo in uravnoteženost. Njegovo slikanje dodatno približa edini ohranjeni videoposnetek umetnika med ustvarjanjem v ateljeju, ki ga sicer hrani dokumentacija RTV Slovenija.
V tej celoviti predstavitvi Šuštaršičevega opusa manjka eno najpomembnejših del njegovega opusa, verjetno eden najlepših likovnih poklonov narodnoosvobodilnemu boju – Pohorski bataljon. Slika v resnici visi na 'drugi strani hodnika' in je del stalne postavitve, zato pa nameravajo umetnikovi obravnavi te motivike naknadno posvetiti manjšo razstavo znotraj retrospektive z vključitvijo del, ki jih več kot 30 let ni bilo v Sloveniji.
Ne le takšna retrospektiva, marveč tudi nekoliko pomanjkljiva bibliografija o Marku Šuštaršiču zahtevata ustrezen katalog, ki tudi sledi, vendar bo zaradi pomanjkanja sredstev (tu tiči tudi razlog, zakaj predstavlja letos Moderna galerija le štiri razstave, kar je v primerjavi z nekoč precej bolj klavrna številka) izšel naknadno.