Odprtje vatikanskega paviljona na Beneškem bienalu, ki je napovedano za 1. junij, bo pomenilo najpomembnejši korak v prenovljeni iniciativi mestne države, ki bi rada nazaj mesto umetniškega središča, kakršno je bilo v času poslikave Sikstinske kapele ali denimo gradnje Berninijeve kolonade.

A razstava Creation, Un-Creation, Re-Creation (Ustvarjanje, Od-stvarjanje, po-ustvarjanje) ni verska umetnost v klasičnem pomenu besede: na njej ne boste videli križev, Marij in drugih objektov, ki bi jih lahko našli na cerkvenem oltarju. Namesto tega so sklenili raje razstaviti umetnost, ki tematizira vprašanja, ki so pomembna za današnjo Cerkev, in je obenem delo mednarodno priznanih umetnikov, ki so imeli pri ustvarjanju precej proste roke; tak je denimo češki fotograf Josef Koudelka.

Na čelu iniciative za vatikanski paviljon v Benetkah je stal kardinal Gianfranco Ravasi, vatikanski kulturni minister, ki je na nedavnem konklavu veljal za favorita za papeški stolček. Prav Ravasija že dolgo muči, da je Vatikan, ki je s svojimi umetninami napolnil cele muzeje, bolj ali manj pretrgal vezi s sodobnimi umetniškimi krogi - razen v toliko, da so pogosto navdih za blasfemično umetnost (spomnimo se na primer na Piss Christ, umetnino Američana Andresa Serrana).

Zanimivo je, da prav Beneški bienale, ki predstavlja tako paviljone posameznih držav kot tudi skupno razstavo pomembnih mednarodnih ustvarjalcev, pogosto služi kot platforma prav za umetnine, ki jih Vatikan klasificira kot blasfemične. Že leta 1985, ob prvi izdaji bienala, je Sveti sedež vodstvo bienala naprosil, naj umakne najbolj odmevni eksponat, Supreme Meeting Giacoma Grossa, ki je prikazoval krsto, obkroženo z golimi ženskami. Sveti oče se je bal, da bo prizor razžalil moralni čut obiskovalcev. Ne samo, da župan prošnji ni ugodil - umetnina je dobila celo eno pomembnejših nagrad bienala.

Cerkveni predstavniki so se nato zgražali tudi nad bienalom leta 1990, na katerem je ameriški umetniški kolektiv Gran Fury razstavil inštalacijo Pope Piece, del katere sta bila tako slika papeža Janeza Pavla II. kot tudi penisa. (Umetnina je bila protest proti papeževemu nasprotovanju uporabi kondomov v imenu preprečevanja širjenja aidsa.)

In potem je tu še leto 2001, ko je sloviti italijanski provokator Maurizio Cattelan razstavil skulpturo La Nona Ora (Deveta ura): iz voska in smole narejeno obličje papeža Janeza Pavla II., ki ga je pravkar pokosil meteorit. Svetega očeta, ki ga je podrlo povsem arbitrarno naključje iz vesolja, prikaže v trenutku groze in zaskrbljenosti.

V umetniških krogih prevladuje mnenje, da je vatikanska iniciativa za lasten paviljon poskus odgovora na take in podobne "napade". "Na moderni umetnosti je nekaj izrazito sekularnega," je za The Independent komentiral Pepe Karmel, profesor sodobne umetnosti na newyorški univerzi. "Ne poznamo veliko vrhunske verske umetnosti iz 20. in 21. stoletja."

No, Ravasi je to očitno sklenil popraviti: "To je za nas klica, seme upanja, da se bodo med cerkvenimi veljaki in vrhunskimi sodobnimi umetniki spet spletle tesnejše vezi," je zaupal novinarjem.

Za svojo inavguralno vatikansko postavitev je Vatikan zadolžil tri umetnike oz. umetniške kolektive in jim pri tem dal zelo široko tematiko: prvih enajst poglavij Geneze. (V tem delu Biblije lahko beremo o stvarjenju sveta, pojavu zla, izvirnem grehu in obnovljenem upanju za človeštvo.) Pri tem veroizpoved sploh ni bila pogoj: v Vatikanu trdijo, da niti ne vedo, ali so umetniki katoličani ali ne; odločali so se na podlagi njihovega dosedanjega ustvarjanja.

Tridelna postavitev, ob kateri nikomur ne bo šlo na smeh
Milanska multimedijska skupina Studio Azzurro je tako zadolžena za Stvarjenje (Creation); prispevali so videoprojekcijo In Principle (and Beyond), s katero raziskujejo družinsko preteklost gluhonemih in ženskih zapornic.

Sekcija Un-Creation je bila domena češkega fotografa Koudelke: obesil bo 18 fotografij in tri triptihe, ki tematizirajo uničenje: vojno, uničevanje okolja ter razkol med naravo in industrijo. (Koudelka je znan predvsem po tem, da je leta 1968 fotografiral sovjetske tanke med invazijo Prage, nato pa slike anonimno objavil v ZDA, saj se je bal posledic za svojo družino.)

Zadnji del tridelne razstave Re-Creation sledi konceptu avstralskega slikarja Lawrencea Carrolla, ki pri svojem ustvarjanju pogosto reciklira stare materiale. Tokrat je ustvaril eno skulpturo in štiri slike; ena izmed njih je prirejena tako, da se bo ciklično zamrzovala in odtajevala.

Da se bodo vsaj malo navezovali na vatikansko umetniško dediščino, se bo paviljon odprl s poklonom Michelangelu, Sikstinski kapeli in njenim upodobitvam Adama in Eve ter izvirnega greha.

Kje so ženske?
Micol Forti, vodja oddelka za moderno in sodobno umetnost v Vatikanskih muzejih, pravi, da obžaluje le, da se v končnem izboru ni znašla nobena ženska ustvarjalka. Menda so službo ponudili kar štirim, a je nobena ni sprejela. "Glede na to, da se ukvarjamo s temo stvarjenja, bi si želeli slišati tudi ženski glas."