Zadnja večerja je zahtevala štiri leta v življenju vsestranskega izumitelja in umetnika Leonarda Da Vincija (1452 - 1519). Včasih je cele dneve preživel v ustvarjalni mrzlici, drugič je baje ure in ure samo strmel v svojo mojstrovino. Znal je opazovati. In prav "veščina opazovanja" je dandanes že skoraj izgubljena, je prepričan Peter Greenaway, filmar, ki je včeraj 500 povabljencev prisilil, da so 20 minut strmeli v Zadnjo večerjo - in jo morda videli v novi luči. Tak "drugi dialog", ko sam pravi svoji predstavi, je v preteklosti vzpostavil že z Rembrandtovo Nočno stražo in Velazquezovimi Las Meninas.

Najslavnejša freska postane "interaktivna"
In če je da Vinci potreboval štiri leta, da je na steno ujel trenutek, ko je Jezus svojim apostolom za mizo napovedal, da ga bo eden od njih izdal, je Greenaway potreboval pol toliko, da je dobil vsa potrebna dovoljenja za delo s krhko fresko. Sestavil je dvajsetminutni avdiovizualni program, ki naj bi poudaril gibanje, čustva apostolov, in izpostavil pomembne podrobnosti (Judeževa mošnja cekinov, Petrovo bodalo) ter celo s pomočjo posnetih glasov iz slike (skoraj) naredil film.

Nastopila je vizualna doba
"Leonardo je bil mož napredka; če bi živel danes, ne bi slikal, ampak bi uporabljal najnaprednejšo tehnologijo," je v uvodu povedal Greenaway. "Priča smo koncu nadvlade teksta, nastopil je čas podobe." Že pred meseci, ko je svoj projekt napovedal, je razložil tudi razloge zanj: "Vse, kar si želim, je spodbuditi ljudi, da bi drugače gledali na umetnost. Večina ljudi je vizualno neizobraženih, saj po 11. letu šolske otroke spodbujajo, da se osredotočajo na besedila, vizualna umetnost pa se obravnava zgolj kot dekoracija in zabava."

Čisto brez cenzure ni šlo
Izbranci, ki so bili priča predstavi v refektoriju samostana ob cerkvi Santa Maria della Grazia, so bili tudi edini, ki jim je ta čast pripadla. Dominikanci so prostor odstopili za en sam večer; zdaj se bo Greenaway preselil v Pallazo Reale, kjer so mu na steno naslikali kopijo zadnje večerje. nanjo bodo do septembra predvajali projekcijo, v katero je bilo treba vnesti nekaj sprememb. Za v samostan je tako moral spustiti prizor vina (krvi?), ki se cedi po Jezusovem ogrinjalu, dodal pa bo še učinek staranja obrazov apostolov.

Ana Jurc