Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine.
Gatnik je izjemen risar, ki je sposoben svojo risbo prilagoditi različnim sporočilnim namenom in oblikovalskim področjem. Gatnik ilustrator deluje oblikovalsko in Gatnik oblikovalec deluje ilustratorsko. Po izobrazbi sicer slikar v svojem ustvarjalnem procesu dosledno uporablja oblikovalski pristop.
Kostja Gatnik (roj. 1945) je eden najbolj vsestranskih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki niso ostali ujeti v akademizmu, ampak so s svojim delom zaznamovali tudi širšo javnost. Prav posebno vlogo je imel kot ilustrator - za svoje delo je ravno letos prejel nagrado Hinka Smrekarja -, študentsko kulturo in subkulturo sedemdesetih in osemdesetih pa je neizbrisno zaznamoval predvsem kot avtor stripa Magna Purga in tudi več naslovnic Mladine. O vplivu Magne Purge veliko pove Jonasov zapis: "Ob odkritju Beatlov, Buldožerja in Magne Purge sem jih enega za drugim prinesel pokazat domov. Prvi so bili mami všeč, drugi že malo manj, Purge pa ni razumela. Aha! Takoj sem se je začel učiti na pamet."
Fotografija, tesno povezana z likovnim ustvarjanjemTokrat Kostjo Gatnika najprej spoznavamo kot fotografa. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo njegovih fotografij (v torek ob 19.00 sledi še odprtje Gatnikove pregledne razstave Kaj sem videl 1968-2008 v Narodni galeriji), ki jih je iz skorajda nepreglednega Gatnikovega fotoarhiva izbral fotograf Milan Pajk. Fotografije Kostje Gatnika ne moremo pojmovati kot od njegove likovne ustvarjalnosti ločenega področja dela. Kot je ob razstavi zapisal Pajk, se zato ne gre čuditi, da v Gatnikovem fotografskem opusu prevladujejo slike z močno likovno noto. "Kot sredstvo za to uporabi vse, od lastne sence, poslikav tal, tipografije na stenah stavb do grafitov." Fotografija se tako zdi kot skicirka slikarskih del iz posameznih obdobij delovanja Kostje Gatnika.
Prelomni čas 1968/1969
Te fotografije so ravno zaradi poudarka na likovnosti povečini brezčasne; nekaj pa jih je vendar izrazito dokumentarnih. In celo legendarnih. Takšna je zagotovo fotografska serija Šumi, ki ima za številne od najbolj pronicljivih ustvarjalcev na slovenski kulturno-umetniški sceni v osemdesetih prav poseben pomen. Je fotografski dokument lokala, kjer se je nebrzdano zabavalo, zato pa tudi nebrzdano 'pametno' govorilo in včasih tudi kaj zelo bistrega domislilo. Serija Šumi je pomenljiva tudi v kontekstu osebne zgodovine Kostje Gatnika. Ne le da je bilo tudi njega dostikrat najti v Šumiju, ampak je pomembno tudi to, da se je v Šumiju vendar zbirala generacija kulturnikov in intelektualcev, za katere je imelo leto 1968, leto študentskih uporov in obenem tudi uveljavljanja hipijevske kontrakulture, poseben pomen. Ravno v tem času je Gatnik iz Francije prišel nazaj v Slovenijo in se začel uveljavljati s slikarstvom, ki je bilo zaznamovano z estetiko poparta. Z delom v tej maniri si je študent Marija Preglja in Maksima Sedeja (kasneje je na slikarski specialki študiral pri Maksimu Sedeju in Zoranu Didku) leta 1969 zagotovil študentsko Prešernovo nagrado.
Iz pustega socrealizma v novo barvitost
Grafika in ilustracija sta bili v Kostjevem delu prisotni od sa mega začetka in sta bili izrazni sredstvi, ki sta Gatnika še pred nastankom Magne Purge približali mladini. Kot piše Milan Dekleva, je Gatnik "čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran tudi v svoji sproščenosti". Posedovanje tega humorja in sproščenosti je Gatniku odprlo vrata v svet otrok. Ilustriral je več kot 60 knjig in njegov lik, ki Gatnika še na en način povezuje z Narodno galerijo, je tudi Gal iz galerije. O Gatniku kot ilustratorju je nekaj vrstic zapisal oblikovalec Ranko Novak, avtor razstave in postavitve v Narodni galeriji: "Kostja Gatnik je pri ilustraciji zavezan principu, da je izbira načina in izraza imanentna namenu in funkciji sporočila in ne stilu, ki vzpostavlja avtorja, kajti tako komunicira s publiko in s tistim, ki mu je sporočilo namenjeno. V slikarstvu avtor komunicira sam s seboj."
Svojemu humorju in sproščenosti navkljub pa je Kostja Gatnik perfekcionist in ostaja - kot pravi Jožef Muhič - "zvest aksiomu, da je slikarstvo nekaj, kar nam ponuja čisto veselje nad neodvisnim obstojem nečesa, kar je odlično”. In ta odličnost bo končno na enem mestu (v Narodni galeriji) predstavljena javnosti, in sicer v okoli 500 delih - delih na platnu, ilustracijah, plakatih, knjigah, stripih, logotipih, ovitkih plošč, koledarjih, fotografijah in celo lutkah.
Polona Balantič
Kostja je s svobodo svoje duše, ki ji je roka pridno sledila, čez noč spremenil socrealistično sivino študentske revije Tribuna v barvit, s humorjem in svetlobo prežarjen časopis, ki je bil angažiran ravno v svoji sproščenosti, fičfiričevstvu, posmehu velikim temam in idejam. Likovna plat časopisa je dobila prevratno mesto, Kostja je obrobne rubrike, kroniko študentskega podtalja, ki je mlade preplavilo z novo kulturo, spremenil v osrednjo temo zgodovine.
Gatnik je izjemen risar, ki je sposoben svojo risbo prilagoditi različnim sporočilnim namenom in oblikovalskim področjem. Gatnik ilustrator deluje oblikovalsko in Gatnik oblikovalec deluje ilustratorsko. Po izobrazbi sicer slikar v svojem ustvarjalnem procesu dosledno uporablja oblikovalski pristop.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje