Kakšno je bilo torej zares življenje vitezov, bojevnikov na konju, ki nam danes predstavljajo eno izmed ključnih podob tisočletne dobe srednjega veka, predstavlja obsežna razstava Vitez, dama in zmaj v Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani.
Po dolgoletnem snovanju so v muzeju končno uresničili idejo predstaviti dediščino srednjeveških bojevnikov in na enem mestu zbrati ohranjene meče, ščite, čelade in druge predmete, ki so dolga leta klicali po skupni obravnavi in prezentaciji.
Dolgo zanemarjeno poglavje zgodovine
Gre za temo, ki je slovensko zgodovinopisje do osemdesetih let 20. stoletja ni ustrezno obravnavalo. Zgodovina viteštva je v marsičem temelj zahodne civilizacije, kar odseva še vedno v močni prisotnosti viteštva v popularni kulturi, ki je seveda dedinja novega romantičnega odkrivanja pogumnih srednjeveških bojevnikov v 19. stoletju. Vendar slovenski prostor je v obravnavi in percepciji srednjeveškega plemstva in visokih slojev specifičen. Po eni strani nas je, kot pojasnjuje soavtor razstave Tomaž Lazar, vedno vznemirjalo, po drugi, pa plemstva nismo sprejemali kot sloj, iz katerega izhaja naša kultura. Podoba plemiča je bila dolgo sinonim za fevdalca, ki zatira našega dejanskega 'predhodnika' - kmeta. Zatem ko je bilo to poglavje zgodovine dolgo odrinjeno ob stran, so zadnje generacije medievalistov prispevale ogromno študij, ki pa so ostale izolirane in potrebovale pravo povezavo. Prav razstava je izvrstna priložnost, da se to zgodi, pravi Lazar.

Direktorica Narodnega muzeja Barbara Ravnik označuje postavitev za osrednji letošnji muzejski dogodek celotne države, saj še noben muzejski projekt ni združil toliko institucij in strok. Na razstavi si je mogoče ogledati eksponate približno 20 institucij, med drugim tudi Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju in budimpeškega zgodovinskega muzeja.
Kako dobro poznamo naše srednjeveške junake?
Ker Slovenci še danes nimamo pravega odnosa do lastnega srednjeveškega izročila, smo svoje predstave o viteštvu večinoma uvozili od drugod. Veliko vemo o Robinu Hoodu in kralju Arturju, marsikdo pa verjetno premalo o Erazmu Predjamskem, ki pravzaprav ni živel in umrl tako spektakularno, kot mislimo, o Matiji Korvinu, s katerim so povezali legendo o kralju Matjažu, in o Celjskih grofih, za katere vemo, da se lahko z njimi pohvalimo, a kaj podrobnejšega o njihovi zgodbi marsikdo težko pove.
Viteštvo je neločljivo povezano s fevdalizmom. Na začetku je šlo za bojevnike na konju, ki so v zameno za služenje v vojaških akcijah svojega oblastnika prejeli razne beneficije. Včasih je bil ta dar posest oziroma fevd, s čimer pa so oblastniku izročili svojo osebno svobodo in postali njegovi vazali. Pravzaprav se je viteštvo kot vojaški stan začelo v Franciji oziroma frankovski državi v 8. stoletju. Rokopis, ki ga poznamo kot Zlati psalter iz samostana St. Gallen iz 9. stoletja, nam je vse do danes ohranil podobo takšnega opremljenega frankovskega jezdeca.
Latinski viri vazale, ki so svojim gospodom služili za vojaške namene, imenujejo miles, kar pomni 'vojak'. Viteštvo je bilo vseevropski pojav, ki pa je v različnih deželah imelo specifične, včasih precej drugačne oblike.
Razcvet je viteštvo doživelo v 12. in 13. stoletju v času križarskih vojn in nastanku cerkvenih viteških redov. Kakšno stoletje pred pravim vrhuncem - natančneje 1090 - je škof iz Sutrija Bonizon v svojem delu Knjiga o krščanskem življenju opisal, kakšen mora biti idealen krščanski vitez. Ta naj bi bil vdan svojemu suverenu, plen ga naj ne bi zanimal, svoje življenje pa naj bi dal na voljo vdovam in sirotam. Njegove največje vrline morajo biti čednost, hrabrost, pravičnost, modrost in zmernost. Kot piše v razstavnem katalogu Maja Žvanut, so bile te vrline navdih dvorni literaturi, ki je viteze opevala, ob tem pa ustvarjala že tedaj zelo polepšano podobo stvarnosti.
Kdo je lahko postal vitez?
Pravila, kako se pridružiti viteškemu stanu, so postala v 'slovenskih' deželah precej ohlapna. Najlažje se je bilo vitezom pridružiti v vojnem stanju, ko je lahko svoj lonček pristavil vsakdo, ki je imel dovolj veselja do vihtenja meča, ne glede na to, ali je izviral iz mestnega ali kmečkega okolja. Tak 'plemič' je, piše Andrej Nared, brez prebite pare jezdil na gospodovem konju in bival v gradiču, ki ga je pazil za svojega gospoda.
Dolgotrajen in najbolj krvav boj je bil 'slovenskim' deželam velik del dolge srednjeveške zgodovine sicer prizanesen, to pa se je spremenilo sredi 15. stoletja zlasti zaradi večnih 'smrtnih sovražnikov' Turkov. To je bil čas, ki se je trdno zasidral v kolektivni spomin prebivalstva tega ozemlja, ki se je še dolga stoletja obdobja s strahom spominjal.
Puška izpodrine meč
Svojo vojaško vlogo je viteštvo izgubilo s t. i. vojaško revolucijo poznega srednjega veka, z razvojem strelnega orožja in nastopom najemniške vojske. Ob gospodarski in politični krizi se je njihov pomen vse bolj spreminjal in poiskali so si delo v sodstvu, upravi ali pa svojo viteško čast skušali ohranjati na čelu najemniških enot knezov.
20 filmov o vitezih
Vendar dediščina vitezov, ki so ostali simbol poguma, poštenja in plemenitosti, nikoli ni zares zamrla. Zato predstavlja razstava tudi dediščino vitezov potem, ko se je srednji vek poslovil (v 16. in 17. stoletju so viteške turnirje zamenjale viteške igre), njihovo ponovno odkrivanje v poznejših stoletjih in vseprisotnost v popularni kulturi. Z razstavo želijo na pomembnem in privlačnem zgodovinskem poglavju pokazati, da je k zgodovini mogoče pristopiti iz zelo različnih smeri. S tem namenom so se povezali tudi s Slovensko kinoteko, ki bo imela prihodnje leto 50 let, in je en sklop praznovanja posvetila prav vitezom. Med 15. januarjem in 19. februarjem bodo predvajali 20 filmov o teh srednjeveških bojevnikih (z vstopnico z razstave si bo mogoče ogledati film v Slovenski kinoteki). Vitezi so doma tudi v številnih lutkovnih predstavah, v Lutkovnem gledališču Ljubljana trenutno v predstavi Frana Saleškega Finžgarja Makalonca.
Poleg bogatega dodatnega programa spremlja postavitev - to je zasnovala oblikovalka Sanja Jurca Avci - tudi izredno lično zasnovana publikacija, ki posnema formo srednjeveških kodeksov, v njej pa srednjeveške viteze in njihovo dediščino osvetljujejo naši osrednji strokovnjaki s področja zgodovine, umetnostne zgodovine, arheologije in drugih strok.
Vitezi - nekoč in danes
Gre za temo, o kateri mislimo, da ogromno vemo, v bistvu pa vemo malo ali pa je naše vedenje preveč obremenjeno s stereotipiziranimi predstavami, pojasnjuje soavtor razstave Tomaž Nabergoj. To je bil tudi glaven izziv postavljavcem razstave - razbiti vse romantizirane, pravljične podobe o vitezih, jih postaviti v realen prostor in čas ter v nazorni in plastični obliki predstaviti življenje dolga leta spregledane, obenem pa občudovane elite.