"Julija leta 2000 je nepričakovano udarila huda nesreča. Pripetila se je med našo otroško igro. En mesec sem preživel v bolnišnici. Svet se mi je postavil na glavo. Toda sčasoma sem uvidel, da ne smem misliti na to, ker bi bilo potem še slabše. Tako sem danes vesela in pozitivna osebnost. Zelo rad potujem in grem na izlete ... lahko rečem, da sem pustolovski tip človeka." (Matej Žgajnar) Foto: Matej Peljhan
"Po eksploziji so me oskrbovali v različnih bolnišnicah in sem se šele čez pol leta vrnil domov. Doma pa me je čakala spremenjena družina in hudi spomini. Venda sem se pretolkel skozi vse to slabo in si ustvaril mirno življenje. Zdaj sem sveže diplomirani inženir lesartsva in že pet let v resni zvezi. Moji hobiji pa se zaradi moje trme kljub spominom niso spremenili. Še vedno imam rad živali, od nekdaj sem imel vse od kač, pajkov, kuščarjev, pa do vseh drugih, kot so ptiči in ribe. Še vedno sem ljubitelj starin." (Luka Kolbl).
"Po eksploziji so me oskrbovali v različnih bolnišnicah in sem se šele čez pol leta vrnil domov. Doma pa me je čakala spremenjena družina in hudi spomini. Vendar sem se pretolkel skozi vse to slabo in si ustvaril mirno življenje. Zdaj sem sveže diplomirani inženir lesarstva in že pet let v resni zvezi. Moji hobiji pa se zaradi moje trme kljub spominom niso spremenili. Še vedno imam rad živali, od nekdaj sem imel vse od kač, pajkov, kuščarjev, pa do vseh drugih, kot so ptiči in ribe. Še vedno sem ljubitelj starin." (Luka Kolbl) Foto: Matej Peljhan

V razstavnem prostoru Ljubljana, Občina po meri invalidov so odprli razstavo Peljhanovih portretov Lucije Žgajnar, Luke Kolbla, Mateja Žgajnarja in Tonija Perca. Priznanega fotografa, ki glavnino fotografske ustvarjalnosti posveča ljudem z izkušnjo drugačnosti, je k sodelovanju povabila Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije. Nastalo je prepričljivo fotografsko pričevanje o mladih, ki so doživeli žalostno izkušnjo, ki jo Peljhan dobro razume. Ko je imel deset let, je sam doživel podobno. V nesreči z eksplozivnim sredstvom iz druge svetovne vojne je utrpel več poškodb, med drugim je izgubil desno roko in oko. Strašna travma mu je popolnoma spremenila življenje, obenem pa mu je odprla drugačen pogled na življenje, mu podarila kljubovanje, ki je potrebno za pokončno stopanje po negotovi poti.

Peljhan je premagal številne ovire, se strokovno izobrazil in se na domačem in mednarodnem prizorišču uveljavil z iskrenim odkrivanjem resnice in prepričljivimi fotografskimi zgodbami. "Portrete štirih izbranih oseb je napravil na sebi lasten, po svoje odkrit, neposreden in tudi angažiran način, predvsem pa brez patetike in pretiravanj," je v razstavnem katalogu zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov. "Njegovo načelo, ne šokirati, ampak ljudi ganiti, ga je vodilo tudi tokrat po zanesljivi in premišljeni poti, posejani z najbolj iskrenimi človeškimi občutji." Portretirance je sledil pri njihovih vsakodnevnih opravilih ter pokazal, "kako so sposobni peljati svojo zgodbo naprej z vsem slabim in dobrim, ki jih obkroža," še piše Premrov.

Matej Peljhan, ki se fotografski umetnosti intenzivno posveča od leta 2009, je na mednarodnih fotografskih razstavah za svoje delo prejel že več kot sto nagrad, med temi več kot deset zlatih medalj. Dve njegovi deli so v svojo zbirko vključile tudi Muzej in galerije mesta Ljubljane. Leta 2011 je v soavtorstvu izdal knjigo Za-govor podob, leta 2012 pa samostojno fotografsko monografijo Fotografije/Photographies. Leta 2013 pa je z Malim princem, zgodbo o dečku z mišično distrofijo vzbudil pozornost svetovne javnosti, o njem so poročali številni svetovni mediji, število spletnih ogledov pa je seglo v milijone. Na več spletnih portalih so serijo umestili celo v izbor najbolj ganljivih fotografij v zgodovini. Leta 2014 je kot scenarist in režiser dečkovo zgodbo približal še v kratkem filmu Mali princ, za katerega je bil na Festivalu slovenskega filma nagrajen z vesno za posebne dosežke.