Od junija je tako v bunkerju v zgodovinskem berlinskem predelu Friedrich-Wilhelm-Stadt po vnaprejšnjem dogovoru na ogled zbirka, ki jo je od leta 1990 nabral oglaševalski mogotec Christian Boros; vsako soboto po nenavadni stavbi potekajo tudi vodeni ogledi. Na okoli 3.000 kvadratnih metrih površine, ki so jih v muzej preuredili po načrtih arhitekturnega biroja Realarchitektur, so na ogled dela velikih zvezd sodobne umetnosti, kot so Damien Hirst, Olafur Eliasson, Elizabeth Peyton ali Anselm Reyle. V zbirki so trenutno dela 57 umetnikov. Posebnost razstave je, da so bili razstavni prostori v nekdanjem bunkerju preurejeni posebej za posamezna umetniška dela. Ta so v prostor postavili njihovi avtorji sami, od katerih so nekateri svoja dela posebej za to postavitev tudi nekoliko predelali, tako da je pravzaprav tudi razstava sama umetniško delo. Nekatera dela pa so bila ustvarjena celo posebej za bunker.
Bunker za popotnike in ljubitelje gledališča
Zgodovina bunkerja na križišču cest Albrechtstraße in Reinhardstraße sega v leto 1941. Tedaj je arhitekt Albert Speer v okviru programa nujne gradnje bunkerjev in ureditve drugih prostorov, v katerih bi lahko Berlinčani 'prevedrili' letalske napade, začel načrtovati bunker za 2.000 ljudi. Namenjen je bil potnikom, ki so vstopali ali izstopali na bližnji železniški postaji Friedrichstraße, obiskovalcem gledališča Deutsches Theater in prebivalcev te četrti, ki je danes znana kot gledališka četrt; poleg Nemškega gledališča sta tukaj še Berliner Ensemble in varietejsko gledališče Friedrichstadtpalast.
Idealni prostor za shranjevanje banan
Ob koncu druge svetovne vojne je ruska Rdeča armada bunker preuredila v zapor, zaradi debelih zidov, ki so zagotavljali skoraj stalno notranjo temperaturo, ter zaradi zelo kompleksnega in odličnega prezračevalnega sistema pa so v bunkerju že sredi petdesetih uredili skladišče za sadje in zelenjavo. V časih Nemške demokratične republike se je tako za nenavadno stavbo uveljavilo poimenovanje Bunker za banane.
Po združitvi obeh nemških držav so protagonisti alternativne scene v bunkerju uredili enega najbolj ortodoksnih nemških tehnoklubov in sloves o tamkajšnjih 'fetišpartyjih' se je razširil po vsej Evropi. Vse skupaj je vrhunec doseglo leta 1995, ko je v bunkerju potekal festival Sexperimenta; pet dni so se vrstili razstave, performansi in gledališki nastopi na temo Seks in erotika v devetdesetih. Zadnja tehnozabava se je v bunkerju dogodila leta 1996, zaprtje bunkerja pa obenem tudi označuje obdobje, v katerem je Berlin začenjal izgubljati sloves enega najbolj radikalnih alternativnih prizorišč na svetu.
Umetnost v bunkerju že v devetdesetih
Leto 1996 pa je bilo pravzaprav tudi uvertura v sedanje življenje bunkerja. Tedaj je bila namreč v bunkerju urejena razstava Files, na kateri se je med drugim predstavil tudi eden izmed 'Boroševih umetnikov', Danec, ki je dal letos v New Yorku zgraditi umetne slapove, Olafur Eliasson. Leta 2003 si je tako bunker prilastil Christian Boros. Na vrhu stavbe, ki je tudi spomeniško zaščitena, si je uredil tudi stanovanje, v spodnjih nadstropjih pa, zaščitena z dvema metroma tako imenovanega modrega betona (modri beton je bil izredno trdni beton, ki so ga v nacistični Nemčiji posebej za gradnjo bunkerjev), bivajo umetniška dela.
Polona Balantič