V delu, s katerim si je na 10. Slovenski kiparski razstavi prislužila nagrado Zavoda za kiparstvo, je umetnica tematiko, ki jo bolj ali manj spremlja skozi celoten opus, povezala z novim izzivom, kako svoje misli izpovedati skozi sublimno linijo, ki samo nakazuje zunanji in notranji prostor. "Likovni rokopis" umetnice, ki že štiri desetletja soustvarja vodilno slovensko kiparsko linijo, bo mogoče od 12. okotbra razbrati na enem mestu, saj se bodo v Galeriji sodobne umetnosti Celje z retrospektivo ozrli po celotnem kiparkinem opusu.

Umetnica, ki je ljubezen do kiparjenja povezala s pedagoškim delom in se tako kot profesorica kiparstva na pedagoški fakulteti in hkrati nepogrešljivi člen najrazličnejših likovnih kolonij namenila svoje znanje prenesti tudi na mlajše generacije, se zadnje čase posveča predvsem keramiki, ki jo želi iztrgati iz pojmovanja navadne obrti in dekoracije ter jo dvigniti med drugo kiparsko ustvarjanje.

Vendar pa ni le keramika tista, ki ji je treba nadeti status umetnosti, ampak se problematika pojavi v že veliko širšem pogledu. Stari sijaj je namreč treba povrniti tudi samemu kiparstvu. "Kiparstvo velja pri nas za skoraj nepomembno likovno dejavnost. Ko so predstavljena likovna področja, se izpostavi slikarstvo, medtem ko je kiparstvo na stranskem tiru." V Sloveniji predstavlja veliko težavo tudi pomanjkanje prostora, ki bi bil namenjen shranjevanju kiparskih del, ne le starejših stvaritev, ampak tudi tiste produkcije, ki nastaja sproti. "Prav zato je Zavod za kiparstvo s to razstavo naredil dobro gesto in kiparjem ponudil, da se soočijo, srečajo, tekmujejo. Mislim, da bi se bili prav oni tudi pripravljeni lotiti takšne kiparske zbirke. Vendar pa bi morala imeti tudi država več posluha za to. Treba bo začeti skrbeti za našo dediščino, tudi za to, kar nastaja."

Kiparke in kiparje, ki se predstavljate na letošnji razstavi Zavoda za kiparstvo, je pri ustvarjanju vodil izziv, kako v svojih delih izraziti sublimnost. Kakšno mesto ima sicer sublimnost v vašem kiparstvu?
To je bil zadnje čase pojav, s katerim sem občutila sorodnost. Prav s temi linearnimi konstrukcijami, kjer dobiva prostor pomembno vlogo in kjer linija nekako samo zariše zunanji in notranji prostor, sem začutila, da bi lahko našla sorodnost. Poleg tega je bil to zame neki izziv, preizkus samega sebe, do kod zmorem.

Na tokratni razstavi ste se predstavili z delom Zgodba o drevesu. Tudi sicer pri svojih delih pogosto črpate iz narave, zlasti dreves in gozda. Se tako ob iskanju navdiha in novih rešitev pogosto odpravite prav v naravo?
Vsak dan. Vzrok je pes, ki zahteva vsakodnevne sprehode, s tem pa povežem tudi to, da imam sama rada naravo, rada imam hribe, gozd, vrt itd. Sprehodi so mi tako nekakšna obveza in vsakodnevna potreba. Gre torej za dvojno korist - za mene in psa.

Pogosto ustvarjate v lesu. Je to zaradi dodatne usklajenosti z motiviko ali je prav tehnična stran obdelave lesa tista, ki vas privlači?
Kiparstvo je povezano tudi s stroški. Na začetku je bilo to na eni strani povezano z ustrezanjem nastajanju form, ki so mi bile blizu, na drugi strani pa z mogočimi stroški. Ko končaš akademijo, se sprašuješ, kako preživeti, kako realizirati delo in razmišljanja, ki si jih do zdaj razvijal. Na srečo je bilo pri meni eno usklajeno z drugim.

Sodi torej obdelava lesa med cenejše kiparske tehnike?
Če pogledamo Slovenijo okrog sebe, vidimo, da je gozd povsod okrog nas, zlasti če gremo na obrobje mesta. To je naše gradivo in čudim se, da ni tega oblikovanja več, da se mu ne posveča več pozornosti, saj omogoča neznansko veliko možnosti.

Obdelava lesa, zlasti večjih dimenzij, zahteva morda nekoliko neobičajna kiparska orodja in najbrž tudi precej fizične kondicije?
Nič kaj posebno drugačna orodja. Tako za velike kot majhne stvari uporabljam isto orodje. Kar se fizične moči tiče, pa sčasoma prideš do stopnje, ko točno veš, kakšni pristopi so potrebni. Tako le redko potrebujem pomoč. Okvirje si postavljam tako, da se zanašam sama na sebe. To, kar še zmorem, naredim. Po pomoč se redko obrnem, včasih jo pa seveda tudi potrebujem.

Pred leti ste v galeriji DSLU razstavljali pod naslovom Asociacije na Pompeje. Predstavlja torej tudi umetnost starejših obdobij vir navdiha za vaše delo?
Potovanja in doživetja mi pomenijo izziv. Povsem slučajno smo imeli ogled Pompejev, kjer sem zagledala odlitke človeških in živalskih figur. Mene žival bolj prizadene kot človek. Tudi človek, vendar smo morda tega bolj vajeni. Živali pa v takšnih držah - ukrčene, kot nekakšne živali tragede - ne vidiš; to me je strašno prizadelo. Na to sem se odzvala s tem ciklom psov. Pri tem se nisem odzvala na zgodovinski trenutek, morda le v smislu, da nas lahko takšna katastrofa, kot so bili Pompeji, dočaka še danes ali jutri. To je pravzaprav moto tega, kot neka izkušnja zgodovine za današnje dni.

Ljubezen do ustvarjanja že vrsto let povezujete s pedagoškim delom in svoje znanje prenašate naprej tudi najmlajšim generacijam. Ali se je že kdaj zgodilo, da se je ta proces obrnil v nasprotno smer in ste sami dobili navdih pri svojih učencih, njihovih mislih in delu?
Ne. Imam povsem suvereno pot, svojo linijo, izčiščeno misel in otroška je povsem drugačna. Seveda pa dobiš neko vedrino, brezpogojnost in direktnost. Od mladih dobiš neki svež navdih.

Posvečali ste se že najrazličnejši motiviki. Kaj bi označili za konstanto svojega kiparskega opusa?
Gre za nekakšen likovni rokopis. To je tako, kot ko potegnemo neko črto, neke vrste stenogram. Ko iščemo in gremo skozi, zaslutimo to celotno linijo. Mogoče me zanima neko opozarjanje na civilizacije, ki so bile, in na našo civilizacijo, ki se ji ne piše nič dobrega. Ves ta napredek in uničevanje narave, živali ter nespoštovanje naravnih zakonov. To me skrbi, nad tem sem ogorčena in se najbrž tudi v tem smislu povežem z Zgodbo o drevesu.

Trenutno pripravljate novo razstavo?
V Celju pripravljamo retrospektivo. Gre za kar velik zalogaj, saj je treba narediti selekcijo. Že iz preteklih izkušenj vem, kje sem delala napake, ko sem stvari preveč zgostila, želela preveč pokazati. To seveda nima nobenega smisla, saj je treba nekaj poudariti in dati prostoru tudi določeno dinamiko. Vsega ni mogoče pokazati, čeprav gre za retrospektivo. Gre za pregled, ki ga je treba postaviti in povezati z neko logiko, kar prisili človeka, da se poglobi v razmišljanje in priprave.

Maja Kač