Sicer se pri nas redko zgodi, da bi kakšna razstava 'obnorela' javnost, a leta 1999 smo bili tej rariteti priča, ko je v Narodni muzej privabljala gostujoča razstava o vsestranskem ustvarjanju tega renesančnega genija Leonardo da Vinci – znanstvenik, izumitelj, umetnik. Štirinajst let pozneje si podobno zanimanje obetajo na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, kjer bodo 15. februarja odprli razstavo o podobni temi Leonardo – genij.
Celovita postavitev renesančnega genija
Tudi ta razstava je potujoče narave, v šestih letih je prepotovala več kot 40 mest po vsem svetu, ogledali pa naj bi si jo milijoni obiskovalcev. Kot obljubljajo postavljavci (razstavo je zasnovala skupina v Grand Exhibitions, ki se tudi sicer posveča tovrstnim razstavnim projektom), gre za najcelovitejšo razstavo o Leonardu da Vinciju doslej. Direktor Bruce Peterson pojasnjuje, da je njena posebnost prav ta, da predstavi Leonarda v vsem tistem, kar je bil – umetnik, arhitekt, znanstvenik, izumitelj, inženir, kipar, anatom, biolog, glasbenik in filozof. Verjetno bi lahko našteli še kaj, čeprav v renesansi vseh teh dejavnosti niso tako strogo ločevali, kot jih danes.

Na razstavi, ki bo - tokrat brez možnosti podaljševanja - odprta do 12. maja, bo na ogled več kot 200 eksponatov, med katerimi je 75 mehaničnih izumov v naravni velikosti (delovanje nekaterih bo mogoče tudi preizkusiti), reprodukcije najpomembnejših umetnin, anatomskih risb, pa tudi tistih nikoli uresničene bitke pri Anghiariju, faksimili mojstrovih kodeksov, razne animacije, dokumentarni filmi in podoba Vitruvijskega človeka.
Predstavljeni bodo izsledki francoskega znanstvenika Pascala Cotteja, ki je opravil obsežno ovrednotenje brez dvoma najslavnejše umetnine ne le Leonardovega opusa, ampak celotne zgodovine umetnosti, Mona Lize. Tu bo 3D-animacija o njenem nastajanju, pa tudi 3D-animaciji znamenite freske Zadnja večerja in velikega konja za družino Sforza.
Seznamu verjetno sledi razočaranje tistih, ki so si obetali vsaj kakšno originalno delo, zato pa bo vrednost prihajajoče razstave natanko v obljubljenem celovitem spoznavanju edinstvene vsestranskosti tega renesančnega genija in njegovega dela.

Voda, zrak in človek
Kot rečeno, je Leonarda, ki se je, kot pove njegov priimek, leta 1452 rodil v kraju Vinci v bližini Firenc, od malih nog spremljala nenasitna radovednost. Predvsem sta ga od nekdaj vznemirjala narava in človek, je na predstavitvi razstave pojasnil Igor Škamperle, profesor na oddelku za sociologijo kulture filozofske fakultete. Že od malega so se, kot pripoveduje, v njem naselili tri temeljni nagibi – zanimanje za letenje, vodo in milino ženskega nasmeha. Iz prvega so se porodili številni načrti za letalske naprave, ki jih je lahko uresničil šele tehnološki napredek stoletja pozneje, drugo je rodilo načrte in inženirska dela na področju hidravlike, tretje pa miline in ljubkosti polne portrete.

Samouk, ki je pisal v obratni smeri
Leonardo ni bil človek šole, ampak samouk, pisanja se je naučil pri dedku in vse življenje pisal z levo roko ter v obratni smeri. Kot navajajo študije, naj bi popisal 16.000 rokopisnih strani, del tega bo predstavljala razstava na faksimilnih izdajah njegovih kodeksov.

Opazoval je naravo, spoštoval živali
Giorgio Vasari, prav tako slikar sicer mlajše generacije, za umetnostne zgodovinarje pa neprecenljiv tudi zaradi svojih 'Življenj' slavnih umetnikov, je pisal o Leonardovi priljubljenosti med sodobniki. Tudi v starejših letih je s svojimi dolgimi srebrnkasto-sivimi lasmi in žarečimi očmi še vedno pritegnil pozornost na ulici. Kot piše Vasari, je bil zelo prijeten sogovornik, ki je požel veliko naklonjenosti. Tudi ko je bil brez premoženja in imel komaj kaj dela, je vzdrževal služabnike in konje. Posebnost naklonjenost je čutil do konj, pravzaprav do vseh živali, ki jim je namenjal veliko ljubezni in potrpežljivosti. "Ko je šel mimo prodajalcev ptic, jih je pogosto vzel iz kletk, plačal zahtevano ceno in jih osvobodil ter jim tako vrnil svobodo, ki so jo izgubili," še naklonjeno o cenjenem geniju piše Vasari.

Čas tekmovanja
Leonardo da Vinci je ustvarjal v času, ki mu pravimo visoka renesansa. Spadal je v tisto skupino umetnikov, ki so po Vasarijevih besedah dosegli najpopolnejšo stopnjo umetnosti (sem sta spadala še Rafael in Vasarijev učitelj Michelangelo). To je bil tudi čas tekmovanja - med mesti, med severno in južno renesanso ter predvsem med posameznimi umetniki. Ena najbolj znanih takšnih umetniških 'merjenj moči' je nikoli uresničena poslikava dvorane velikega sveta Palazzo Vecchio. V Firencah so v času republikanske obnove po izgonu Medičejcev po beneškem zgledu naročili freski s prizoroma znamenitih florentinskih zmag. Poslikavi so naročili največjima umetnikoma tistega časa - Leonardu in Michelangelu, prvi je izbral konjeniški spopad bitke pri Anghiariju, slednji napad na vojake, ki se pred bitko pri Cascini kopajo v reki Arno. Umetnika sta začela delati leta 1504, vendar stenskih poslikav nikoli končala, zato pa so se ohranile skice. Reprodukcije Leonardovih bodo prav tako razstavljene v dvorani Gospodarskega razstavišča.
Verjetno prav po zaslugi takšnih razstav je Leonardo enako znan in cenjen zaradi svojega vizionarstva, ki ga razkrivajo številni izumi. Čeprav je bila večina idej zares uresničena šele mnogo pozneje, mu vseeno pravijo 'oče' letenja, zamislil si je kolo in druga vozila, plavutke, opravo za potapljanje. Zanimale so ga sile narave, veliko časa je posvetil hidravliki, med drugim je na pobudo Beneške republike pripravljal načrte za jezove na Soči.
Bivanje v Lombardiji in Franciji
Leonardo je obdobje 1482-1483 in leto 1499 preživel v Milanu na dvoru tamkajšnjega vojvode Ludovica Sforze, imenovanega tudi il Moro. V Milanu visi njegova znamenita freska zadnje večerje, ki ni bila le navdih številnim poznejšim umetnikom, ampak tudi pisateljem. Ko je umetnino v cerkvi Santa Maria della Grazie videl francoski kralj Franc I., je bil tako prevzet, da bi jo vzel s seboj, če bi jo lahko snel s stene. Zato pa je njenega mojstra povabil k sebi v Francijo in Leonardo se je povabilu odzval. 64 let je bil star, ko je postal dvorni slikar francoskega kralja in tri leta po prihodu v Francijo, leta 1519, tam tudi umrl.
Razstavo na Gospodarskem razstavišču bodo spremljale številne dejavnosti – od vodstev do najrazličnejših delavnic. Slavnostno odprtje razstave bo 14. februarja ob 19.00. Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji bo ob tej priložnosti organiziral krajši koncert zasedbe Ensemble Dramsam iz Gorice, ki bo izvedel renesančno glasbo. Organizatorji, ki so za razstavo odšteli 180.000 evrov, pričakujejo, da si bo da Vincijevo zgodbo ogledalo približno 60.000 obiskovalcev. Ob upoštevanju obiska omenjene razstave v Narodnem muzeju pred 14 leti številka še zdaleč ni preveč optimistična.