Na fotografijah se avtor poigrava z zgodbo o ljudeh, arhitekturi, umetnosti, zgoščeno v prepoznaven genius loci starodavnega, mogočnega mesta spomenika. Zasleduje svoje občutenje odnosa ljudi do stvari in razkriva jedro lastnega doživljanja kraja. Hkrati ujame zamaknjenost ljudi, ki se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj gledajo.

Ob površnosti dokumentiranja na prenosnih telefonih se poraja vprašanje: Ali je to dokaz, da so tam res bili? Posamezne podobe so nadgrajene z novimi pomeni, popolnoma aktualizirane, druge spet nosijo pretanjeno, zagonetno simboliko, vse pa povezuje izjemna čustvena intenzivnost, so ob razstavi zapisali v Cankarjevem domu.

Sloga se ne da naučiti
"Peščica fotografov, ki se ne identificira z umetnjakarskimi marnjami, pa medtem preprosto dela in uživa v svojem delu. Ker se zaveda, da je fotografija predvsem užitek, zadovoljitev skopične pulzije, uživanje v pogledu in dajanju v gledanje," je o Virantovem delu zapisal likovni kritik Brane Kovič.

Sloga in občutljivosti se po Kovičevih besedah ne da naučiti, imaš ju, ali pa ju nimaš. Zato eni delajo dobre, drugi pa slabe fotografije.

Virantova ustvarjalnost
Leta 1958 rojeni Virant je že vrsto let poznan zlasti kot modni fotograf. Svojo fotografsko izkušnjo je brusil v fotogrupi ŠOLT, pozneje tudi v fotosekciji Dela. Od leta 1988 ima status samostojnega kulturnega delavca.

Sodeloval je pri projektih skupine IRWIN, z NSK-jem sodeluje od leta 1987. Njegova fotografija se pojavlja na številnih gledaliških plakatih, z njo je opremil številne razstavne in druge publikacije.

Imel je več odmevnih samostojnih razstav in sodeloval pri številnih skupinskih razstavnih projektih doma in v tujini. Fotografije objavlja v številnih slovenskih časopisih in revijah, opremil je vrsto koledarjev, sodeluje pri propagandnih akcijah. Prejel je več mednarodnih nagrad.