Razstava v muzeju Maillol pomeni za francosko prestolnico pomembno 'lekcijo' iz enega najbolj razburljivih poglavij evropske umetnosti 20. stoletja, vedenje, ki pa je menda v Franciji še vedno bolj uborno. Ruska avantgarda zavzema rusko likovno ustvarjalnost med letoma 1890 in trenutkom, ko je Stalin dokončno uzurpiral oblast, stabiliziral svojo personalno vladavino in postal brezprizivna avtoriteta tudi v vprašanjih umetnosti oziroma kulture v najbolj splošnem pomenu besede.
Čeprav so se nazori avantgardistov, ki so stremeli po novem svetu, v katerem bi se razcvetela nova družba, katere uspešnost bi temeljila tudi na tem, da bi človek moč strojev in industrije prepoznal kot veliko blagodat, dobro vključevali v agendo revolucionarjev, pa so avantgardisti, ki 'se nikoli niso hoteli ustaviti', postali nevarni za Stalina, ki je zato zapovedal socialistični realizem. Umetnost, ki je bila kot edina prava deklarirana leta 1932, ko je Stalin razglasil odlok o novi organizaciji literarnih in umetniških organizacij, se ni spraševala o
(ne)pravilnosti stalinistične doktrine in je bila v svoji pokornosti diametralno nasprotna avantgardam, ki so v ruskem prostoru povezovale simbolizem, novi primitivizem, suprematizem, konstruktivizem in futurizem.
1275 del ruskih avantgardistov
Vsi ti slogi so zastopani tudi v zbirki Costakis, ki obsega 1275 umetniških del in ki jo je leta 2000 odkupila grška vlada in jo razstavila v solunskem državnem muzeju sodobne umetnosti. Zgodba o nastanku zbirke, v kateri so zastopani Kazimir Malevič, Vasilij Kandinski, Vladimir Tatlin, Ljubov Popova, Aleksandr Rodčenko, Ivan Kljun in še vsi drugi ruski avantgardni 'junaki', je zelo zanimiva in obenem tudi zelo pomembna za položaj ruske avantgarde v sodobnem muzealstvu in v sodobni umetnostnozgodovinski teoriji.
Oblikovanje zbirke se začne na ambasadi
Georges Costakis (1913-1990) se je v Moskvi rodil premožnima grškima staršema, ki pa mu nista zagotovila nikakršne izobrazbe na področju umetnosti. Costakis, ki je kot mladenič začel služiti na grški ambasadi v Moskvi, pa se je sam navdušil nad umetnostjo in po začetkih, ko je zbiral predvsem falmske krajinarje, prešel k ruski avantgardi. Ko so se zaradi nemško-sovjetskega sporazuma Ribbentrop-Molotov o nenapadanju med državama odnosi med Grčijo in Sovjetsko zvezo poslabšali, je Costakis začel služiti na kanadski ambasadi, redno srečevanje z doplomati pa mu je prineslo tudi veliko zvez, ki so so mu kasneje, ko je postal zares strasten zbiratelj, prišle še kako prav.
Neuraden moskovski muzej moderne umetnosti
Odločilno je bilo Costakisovo 'srečanje' s sliko Olge Roznanove leta 1946, ki ga je povsem prevzela, in tedaj je nastopil začetek treh dekad Costakisovega sistematičnega zbiranja avantgardistov. Njegovo podjetje je bilo pravzaprav izrednega pomena za cel svet. Pred uničenjem je namreč uspel rešiti marsikateri kos avantgardistov, ki bi se v času prepovedi avantgarde v umetnosti izgubil ali pa bi bil načrtno uničen. Do leta 1960 je tako Costakisovo moskovsko stanovanje postalo prostor srečevanja umetnikov in ljubiteljev avantgarde ter obenem tudi 'neuradni' moskovski muzej moderne umetnosti.
Costakisova zbirka prepreči zle nakane goljufov
Ko so leta 1973 v Parizu podpisali mirovne sporazume, ki naj bi končno končali vojno v Vietnamu, so se izboljšali tudi odnosi med ZDA in Sovjetsko zvezo in slednja se je spet nekoliko bolj odprla svetu. Ena od posledic tega je bila prva predstavitev zbirke Costakis na Zahodu. Leta 1977 je bila razstava organizirana v Düsseldorfu in to je bil tudi začetek novega vrednotenja ruske avantgarde. Ravno s to umetnostjo je bilo namreč mnogo 'težav'. Na Zahodu so se pogosto pojavljali ponaredki, ki pa jih je bilo zaradi pomanjkljivega vedenja o tej umetnosti težko odkriti. Costakisova zbirka, ki jo v veliki meri sestavljajo dela, ki jih je Costakis odkupil neposredno od avtorjev in ki je tako glede avtorstva zelo zanesljiva, je bila za zahodne preučevalce te ustvarjalnosti pomembno orodje pri nadaljnjem delu.
Več o tem nam povedo besede Margit Rowell, ene prvih umetnostnih zgodovinark, ki se je poglobila v zbirko Costakis in ki je poudarila, da je med zbiratelji dolgo veljalo veliko nezaupanje do ruske avantgarde, "saj je bilo zelo težko, če že ne popolnoma nemogoče prepoznati razliko med ponaredkom in originalom, ker nismo imeli dovolj informacij, s katerimi bi lahko preverili izvirnost dela." Danes je to možno in tudi ruska avantgarda že dolga leta vztraja prav pri vrhu seznama najbolj razburljive vizualne umetnosti novejšega časa. Vse po zaslugi Georgea Costakisa.