Egon Schiele (1890-1918), slikar dekadentnega preloma stoletja, se mora še vrsto let po svoji smrti otepati negativne javne podobe. V ZDA se je njegova umetnost uveljavila le s težavo: takoj po II. svetovni vojni je recepcijo zaviralo tamkajšnje splošno odklonilno razpoloženje do Nemcev (oziroma Avstrijcev), ponekod zelo eksplicitna grafičnost njegovih erotično obarvanih del pa ga je v očeh nekaterih ožigosala za pornografa.

In nenazadnje je bilo za nekatere vprašljivo tudi Schielejevo zasebno življenje: zanj so pogosto pozirala mladoletna dekleta, zaradi nadlegovanja ene od njih pa se je slikar za slab mesec znašel tudi za zapahi. Njegova slikarska kariera je v resnici trajala le osem let, nato pa ga je leta 1918 pokopala pandemija gripe.

Daljni sorodnik Ziggyja Stardusta?
Zgodnja umetnikova smrt pa le še podpihuje romantično podobo upornika, ki je živel hitro in brez zadržkov. Razstava njegovih del, ki bo do februarja na ogled v Novi galeriji na sloviti newyorški Peti aveniji, potegne mnogo presenetljivih vzporednic med Shielejem in sodobno popkulturo: veliko skupnega naj bi imel z Davidom Bowiejem, Jamesom Deanom in Sidom Viciousom. V avtoportretih je očitno, da je Schiele skrbno, prav po dandyjevsko negoval svoj skoraj satanski videz: globoke oči, krhko telo in urejene lase.

Izbor v New Yorku razstavljenih del – predvsem gre za avtoportrete in slike razgaljenih deklet - osvetljuje bolj »žgečkljive« dele umetnikove biografije, izpušča pa mrakobnejše pokrajine njegove duše. Njegov opus kot celota pa tudi sodobnikom izžareva erotično željo, narcistično hrepenenje in eksistencialno stisko.