Gibanje art nouveau je spodbudilo nov pogled na umetnost, pogled, ki je umetnost želel narediti za del vsakdanjega življenja. V tem svojem poslanstvu je spodbudilo tudi umetnost plakata. Novi nazor ni bil edina spodbuda za razvoj plakatne umetnosti, katere nekatere vrhunce lahko ta čas spremljamo na razstavi Zlata doba nizozemskega grafičnega oblikovanja 1890–1990 v Arhitekturnem muzeju Ljubljana. Zdi se, da se tega februarja v diskurzu o vizualnem ustvarjanju vse vrti okoli industrije. Njeno oboževanje oziroma njeno razumevanje kot agensa za razvoj novega sveta, katerega bistvene značilnosti so urbanost, hitrost in vsesplošna dinamika, je bilo eden izmed temeljev futurističnega gibanja, katerega stoletnico slavimo. Industrija oziroma industrijski proces pa sta spodbudila tudi razvoj grafičnega oblikovanja, kleči razmaha ene bistvenih novosti 19. stoletja – velikopoteznega oglaševanja v poslovnem in kmalu po nastopu 20. stoletja in z začetkom množične politike tudi v političnem svetu.
Dva vidika medvojnega oblikovanja
Razstava, ki sta jo v Ljubljano pripeljala Premsela, nizozemska platforma za oblikovanje in modo, in Muzej za grafično oblikovanje iz Brede, se političnemu plakatu skoraj izogiba. To je še posebno očitno pri obdobju druge svetovne vojne, ki sta se mu kustosa Cees W. De Jong in Alston W. Purvis tako rekoč izognila. Razlog je menda ta, da so bili v oblikovanju plakatov tedaj v ospredju politični vidiki, umetniškost pa je bila zapostavljena. Vendar pa glede na to, da se Nizozemski še ni uspelo povsem spraviti s svojim medvojnim delovanjem, zelo verjetna tudi domneva, da plakatov iz časa nacistične zasedbe Nizozemske niso niti želeli prikazati. Zato pa direktor organizacije Premsela Dingeman Kuilman vseeno omeni pomen umetnikov, ki so delovali v odporniškem gibanju in ki so, po vojni tudi spodbujeni z izkušnjami medvojnega ustvarjanja, zagnali novo obdobje grafičnega oblikovanja. Tega sta zaznamovala racionalistični in ekspresionistični tok.
Kulturni pluralizem 19. stoletja
Nizozemsko grafično oblikovanje je tudi v prejšnjih obdobjih zaznamovala politika. Ko besedna zveza kulturni pluralizem še ni niti vstopila v splošno rabo, je bil ta pojav na Nizozemskem že prisoten. Zgodovina integracije kulturnih elementov nizozemskih kolonij v nizozemsko umetnost sega že na konec 19. stoletja; ko govorimo o grafičnem oblikovanju, pa moramo v tem pogledu omeniti ime Jan Toorop. To je bil na Javi rojeni umetnik, ki je v svoje delo vnesel elemente obrti in ljudske umetnosti nekdanje nizozemske kolonije Vzhodne Indije (danes Indonezija). Njegova skoraj filigranska stilizacija, ki klasični art nouveau (na Nizozemskem imenovan Niuewe Kunst) potiska v smer abstrakcije, je navdušila Nizozemce. Njegov plakat za Delftsko solatno olje so menda ponatiskovali več kot dve desetletji.
Še enkrat o ljudeh, ki so delovali namesto Boga
Kuilman uspeh nizozemskega grafičnega oblikovanja povezuje s tem, kar je zapisal že René Descartes, torej da so ljudje v zares popolni svobodi lahko uživali le v Nizozemski republiki. Pomembno pa je še nekaj, in sicer že večkrat izraženo dejstvo, da so Nizozemci sami ustvarili svojo deželo in da se je ta inovativnost, povezana z globoko racionalnostjo, ki je bila potrebna za to, da so Nizozemci morju iztrgali zemljo in jo naredili plodno, izrazila ravno v arhitekturi in oblikovanju, v tistih ustvarjalnih načinih, ki povezujeta estetiko in uporabnost.
Nizozemski konstruktivizem in De Stijl
Ker smo že na začetku omenili avantgardni lok umetniškega snovanja, naj dodamo, da je avantgarda močno zaznamovala tudi nizozemsko grafično oblikovanje. Še posebej v načinu organizacije strani in v tipografiji – zanju ¸v Amsterdamu delujoči oblikovalec Shigeru Watano meni, da izkazujeta analitična in racionalna načela - je bil pomemben tako imenovani nizozemski konstruktivizem – njegova protagonista Piet Zwart in Paul Schuitema sta zatrjevala, da si prizadevata ne le za reformacijo tipografije, ampak tudi za družbene spremembe -, eden najbolj legendarnih tokov pa je bil seveda De Stijl Thea van Doesburga. De Stijl, na katerega se tudi še danes sklicuje več nizozemskih avtorjev, je bil eden izmed kritičnih intelektualnih odzivov na razdejanje prve svetovne vojne, v svojem prizadevanju za racionalno umetnost, prilagojeno modernemu svetu pa je van Doesburg oblikoval novo abecedo velikih tiskanih črk, sestavljeno iz navpičnih in vodoravnih ploskev enake debeline, ki se lahko raztegnejo navpično ali vodoravno in besedilo je tako mogoče prilagajati različnim formatom.
Državna pošta razume pomen oblikovanja
Zgodba o nizozemskem oblikovanju ni le zgodba o oblikovalcih. Za njegov uspeh so bili ravno tako pomembni občinstvo in naročniki. Med njimi je bilo tudi veliko državnih ustanov, z državno pošto in telefonom na čelu, ki so dobrohotno podpirali oblikovanje in tako podobno kot v primeru nizozemske arhitekture spodbujali njegov razvoj in tudi promocijo v tujini. Del te je tudi razstava v Ljubljani. Je del krepitve 'mita' o nizozemskem oblikovanju, a na vsak način presega promocijsko poslanstvo in nam v zanimivi postavitvi – veliko bolje kot razstava Bienala industrijskega oblikovanja se prilega historičnemu ambientu Fužinskega gradu – predstavlja zanimivo poglavje iz tiste ustvarjalnosti, ki je močno zaznamovala potek 20. stoletja, ki je tako lahko bičana kot 'hudičeva', ki pa je obenem bolj kot številni za umetnost deklarirani proizvodi v svoji izvirnosti umetniška.