Stalna zbirka je obogatena z nekaterimi na novo odkupljenimi deli, razdeljena pa je v tri sklope – dva sta namenjena slikarstvu, tretji pa risbi. Foto: Galerija Božidar Jakac
Stalna zbirka je obogatena z nekaterimi na novo odkupljenimi deli, razdeljena pa je v tri sklope – dva sta namenjena slikarstvu, tretji pa risbi. Foto: Galerija Božidar Jakac
Zoran Didek: Pozirajoči akt s spnčnico
Galerija predstavlja novo stalno zbirko ob letošnji Poletni noči, ob kateri ostaja odprta do polnoči. Foto: Galerija Božidar Jakac

Nova postavitev Didkovih del - na odprtju je umetnika predstavil kustos galerije Goran Milovanović-, je razdeljena na slikarski in risarski del. Prvi zajema dve sobi - ena se osredotoča predvsem na njegova zgodnja, na figuraliki temelječa dela z jasno izraženim vplivom zagrebške šole, v drugem prostoru pa je v središču abstraktna krajina, ki se pne skozi vse avtorjevo ustvarjalno obdobje. "Krajine se je loteval s podobno doktrino kot Cezanne, z idejo, da jo je potrebno preden jo naslikaš tudi spoznati, zunaj in znotraj. Analiziral je barvne gmote na slikarski površini ter posebno pozornost dajal likovnim razmestitvam in postavitvam v dani format," o Didkovem krajinskem slikarstvu piše Goran Milovanović.


S poudarkom na ciklu V internacijo
Tretji prostor je zasnovan kot kabinet risbe, v okviru tokratne postavitve pa so izpostavili del njegovega cikla V internacijo. Po razstavi risb, ki so jo v Galeriji Božidar Jakac - Lamutovem likovnem salonu predstavili ob 100-letnici rojstva tega slikarja, je galeriji uspelo evidentirati in odkupiti kar nekaj pomembnih Didkovih del, ki dajejo novi postavitvi pomemben akcent.
Zoran Didek se je rodil leta 1910 v Ljubljani, po očetovi strani je bil češkega rodu. Z družino se je leta 1921 preselil v Krško in štiri leta pozneje v Celje. Po opravljeni mariborski realki se je vpisal na Kraljevo akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kjer je leta 1933 diplomiral. Prvič je skupinsko razstavljal v Mariboru, nato služboval na Krku, zatem v Zagrebu in Sarajevu. Leta 1937 je s klubom Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in nato leta 1940 v zagrebškem Umetniškem paviljonu.
Leta 1946 so ga zaposlili na ljubljanski novoustanovljeni Šoli za umetno obrt, bil je med ustanovitelji Umetniške zadruge in Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije ter Društva likovnih oblikovalcev Slovenije. Potem ko se je leta 1955 izpopolnjeval v Parizu, je na Pedagoški akademiji v Ljubljani začel predavati slikarstvo in likovno teorijo.
Od leta 1966 je bil honorarno zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1967 postal redni profesor, leta 1974 pa se je upokojil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi Prešernovo.