Sorodna novica Filmska recenzija: Lunapark

Deževen dan v New Yorku je 49. celovečerec v karieri Woodyja Allena. 83-letnikov delovni tempo lahko počasi rangiramo k smrti in davkom: ne glede na smernice ali družbeno ozračje bo vsako leto v kinematografe prisopihala nova trivialna drama z njegovim podpisom. Iz intervjujev vemo, da Allen pisanje in režiranje filmov razume kot službo, kot vsakodnevno rutino, ki ji je zavezan do smrti (ne glede na kakovost rezultatov, dodajamo sami). In na drugi strani smo mi, vse bolj letargično občinstvo, ki se z vsako leto nižjimi pričakovanji odvlečemo v kino, da bi videli, ali je v najnovejši pošiljki s tekočega traku vsaj kanec Allenove nekdanje pronicljivosti, živahnosti ali humorja.

Sorodna novica Elegantne drobtine: O filmu Kavarniška gospoda

Deževnega dne v New Yorku, ki bi ga le največji optimist opisal kot "nostalgični slavospev Manhattnu", ironično, v New Yorku sploh niso videli. Če je še s Kavarniško gospodo (2106) in Lunaparkom (2017) režiser gostoval na festivalih v Cannesu in v New Yorku, je najnovejši – po premieri v Deauvillu v Franciji – deležen le predvajanja po nekaterih evropskih državah. Ozadje je znano: studio Amazon je domačo distribucijo filma odpovedal, ko so nazaj na površje priplavale 25 let stare obtožbe, da je Allen spolno zlorabil svojo posvojeno hčerko Dylan Farrow. Še več, presodili so, da v dobi #MeToo novi filmi z Allenovim podpisom ne bi bili več dobrodošli, in preklicali svojo pogodbo za štiri celovečerce (zaradi tega jih režiser zdaj tudi toži). In nato so tu še skesane izjave (nekaterih) igralcev, ki so se v medijih posipali s pepelom za svoje preteklo sodelovanje z Allenom; Timothée Chalamet in Rebecca Hall sta se denimo zavezala, da bosta celoten svoj honorar od Deževnega dne namenila organizaciji Time's Up in sorodnim dobrodelnim ciljem.

Vsak se mora sam odločiti, ali lahko umetniški opus Woodyja Allena loči od njegove osebnosti. Upravičeno bi lahko kdo izpostavil svetohlinstvo tega, da je svet v enaki meri kot zdaj poznal obtožbe Dylan Farrow, ko je Allen osvojil oskarja za Polnoč v Parizu (2011) in ko nismo mogli prehvaliti Otožne Jasmine (2013). A vsa ta vprašanja bi bila najbrž bolj pereča, če bi bil Deževen dan v New Yorku dejansko omembe vredno umetniško delo, in ne samo zdolgočasena reciklaža avtorjevih večnih tem in motivov.

V svoji dobro znani maniri iskanja igralskih naslednikov za vloge, ki bi jih nekoč odredil sebi, je Allen s tvidastim jopičem in sključenimi rameni osedlal Timothéeja Chalameta, enega najbolj talentiranih in najobetavnejših igralcev mlade generacije. Krivde za to, da njegov lik – Gatsby Welles – ne zaživi kot tridimenzionalen karakter, ne moremo pustiti pred Chalametovim pragom, čeprav v svojem gestikuliranju in oponašanju allenovske nevrotičnosti res ni popolnoma dosleden. Filmarjevo anahronistično vračanje k večno istim prototipom glavnih likov tokrat deluje kot popolno nerazumevanje tega, kako bi se leta 2019 vedel ali pogovarjal milenijec. Gatsby je arhetipski psevdointelektualec, ki obožuje klasično književnost, Cola Porterja in opero, ki dopustuje v Evropi in igra na klavir, obenem pa očitno nikoli ni slišal za denimo brucovanja ali Instagram. To ne učinkuje kot romantična nostalgija, ampak prej kot popolna odrezanost od resničnega sveta in njegovih prebivalcev.

Ime je protagonist sicer dobil po Fitzgeraldovem svetobolnem bonvivantu, a Allenova referenca je bil očitno neka druga ikona ameriške književnosti – rahločutni Holden Caulfield, ki se je vstopu v odraslost izogibal v Salingerjevem Varuhu v rži. Med študijem na (fiktivnem) kolidžu na severu New Yorka se je naš junak zaljubil v vrstnico Ashleigh Enright (Elle Fanning), hčerko bogatega bankirja iz Arizone. (Opazka Gatsbyjeve znanke: "O čem se pogovarjata? Kaktusih?") Medtem ko se Gatsby še melanholično odloča, kaj sploh hoče od življenja – rad ima samo džezovske bare in poker –, je Asleigh klopčič prekipevajoče, klepetave energije, boleče stereotipna avšasta plavolaska, ki naj bi bila obetavna študentka novinarstva, a obenem verze popevk mirno pripisuje Shakespearu in "obožuje vse evropske režiserje, še posebej Kurosawo".

Iz razlogov, ki jih film niti ne poskuša pojasniti, Asleigh za šolski časopis dobi intervju z "največjim živečim ameriškim režiserjem" Rolandom Pollardom (Liev Schreiber). Ker mora zato na Manhattan, se Gatsby odloči, a bosta iz izleta naredila romantičen konec tedna, v katerem bo dekletu razkazal vse čare svojega mesta, ki je menda najlepše v sivini in dežju. Mimogrede: glede na to, da v filmu večino časa dežuje kot iz škafa ali pa se vsaj pripravlja na dež, je težko pojasniti, zakaj je na vseh posnetkih notranjosti Asleigh obsijana z zlato svetlobo popoldanskega sonca – to je pač avtorski podpis legendarnega direktorja fotografije Vittoria Storara, ki je na podoben način stiliziral že predlanski Lunapark.

Depresivni Pollard, ki je v primežu hude ustvarjalne krize, mlado novinarko potegne v svet prenapetih ustvarjalcev in zvezdniških imen, v katerem so ključni akterji scenarist filma (Jude Law), scenaristova nezvesta žena (Rebecca Hall) in donjuanovski igralec (Diego Luna). Medtem ko Asleigh vedno znova prestavlja njun dogovorjeni zmenek, se Gatsby zaplete v spogledovanje s Shannon (Selena Gomez), mlajšo sestro dekleta, s katerim se je nekoč sestajal.

Allen si je Asleigh morda zamislil kot karizmatično, v svoji naivnosti privlačno lepotico, a izzveni le kot neizkušeno dekle, ki si jo podajajo trije starejši moški z očitnimi nameni. Vse skupaj film neprepričljivo zapakira v temo seksualnega prebujenja – in to dobesedno: Asleigh se začne kolcati vsakokrat, kadar se znajde v "seksualni dilemi", kot pravi sama. Vsi ženski liki v filmu so le še medle parafraze življenjskih, dodelanih junakinj, kakršne sta za Allena nekoč igrali Diane Keaton in Mia Farrow. Enako kilavo in samoreferenčno izzveni situacijska komedija, denimo prizor, v katerem razrvani scenarist pred stanovanjem najboljšega prijatelja zaloti – svojo ženo.

Od režiserja pri 83 letih verjetno nihče ne pričakuje, da bo izumljal toplo vodo – a prav tako se ne moremo pretvarjati, da njegov pristop k ustvarjanju filmov, kar je zanj očitno nekakšna terapija, po petdesetih letih ni zastarel, trmasto in namerno ograjen od spreminjajočega se družbenega, političnega in tudi umetniškega konteksta časa. Še celo edina muza, ki ji je bil vedno zvest, mesto New York, se ga je naveličala: ulice Manhattna delujejo kot umetelna kulisa, ne pa kot organizem, v katerem brbota od življenja.

Ocena: 2; piše Ana Jurc