Lunapark postreže z vsem, kar pričakujemo od Woodyja Allena: newyorško kuliso, romantičnimi odnosi, ki pokajo po šivih zaradi potlačenega obupa, klišejsko upodobitvijo mafije, zvezami, ob katerih nam je nelagodno zaradi starostne razlike, in igralko v glavni vlogi, ki se nič kaj diskretno ne napreza za oskarja.

Vseeno pa že skoraj pregovorno zverzirani Allen na stara leta eksperimentira z detajli: svoj ljubljeni Manhattan je tokrat zamenjal za kičasti šarm Coney Islanda, kjer je, če še pomnite, odraščal Alvy Singer, protagonist Annie Hall. Trikratni oskarjevec Vittorio Storaro, legendarni direktor fotografije Zadnjega tanga v Parizu in Apokalipse zdaj, je film okopal v čudoviti paleti sončnih zahodov, zlate svetlobe ter odtenkov modre in vijolične, kar podčrta neživljenjsko, skoraj ekspresionistično vzdušje - zgodbo nam konec koncev retrospektivi pripoveduje eden od glavnih likov, dramatik, ki sam priznava, da je njegova poklicna deformacija ljubezen do "melodrame in likov, večjih od življenja". (Storaro je sodeloval tudi pri Allenovem prejšnjem filmu, Kavarniška gospoda, in pravkar dokončanem naslednjem, A Rainy Day In New York). Najbolj nepričakovana - in nenamerno komična - novost Lunaparka pa je, da je Allen svoj prejšnji filmski alter-ego, nevrotičnega in zmedenega Jesseja Eisenberga, zamenjal za kvaziplejboja Justina Timberlaka.

Roko na srce, Lunapark ima slab, shematičen in površen scenarij - a tudi če bi bil veliko boljši, bi ga Timberlake s svojim katastrofalno slabim nastopom najbrž uničil. Njegov lik je čuvaj plaže, ki se skuša uveljaviti kot dramatik; Timberlake Allenove dialoge ponavlja, tako se vsaj zdi, brez vsakega razumevanja literarnih referenc, ki letijo iz njegovih ust ("Eugene O’Neill" bi lahko bil kdor koli, morda lokalni prodajalec sladoleda.) Kate Winslet, ki je bila in ostaja fantastična igralka, skuša iti v svoji vlogi po stopinjah Cate Blanchett, ki je za svoj portret krize srednjih let v Otožni Jasmine dobila oskarja. A njen trud je zaman - ne samo zato, ker v trenutni klimi obračuna s spolnimi nadlegovalci noben Allenov film najbrž ne bi imel možnosti za kako vidnejšo nagrado. Predvsem zato, ker Lunapark ni dober film.

Za oris: zgodba se vrti okrog Ginny (Kate Winslet), ženske na robu živčnega zloma, ki se duši v mrtvem zakonu s Humptyjem (Jim Belushi), mehanikom vrtiljakov na Coney Islandu. Natakarica, ki je nekoč sanjala o uspešni igralski karieri, pobeg od vsakodnevnih razočaranj poišče v skrivnem ljubezenskem razmerju z reševalcem iz vode (in nadobudnim dramatikom) Mickeyjem (Justin Timberlake). (Mimogrede: Ginny svoje zgodbe ne sme povedati sama; Allen je vajeti predal drugemu pripovedovalcu, Mickeyju.) Natakaričino že tako stresno dvojno življenje še dodatno obremeni nenapovedani prihod Caroline (Juno Temple), odtujene Humptyjeve hčerke, ki se hoče na begu pred mafijo skriti pri njih. Ginny jo sprejme pod streho, a se nič hudega sluteča Carolina kmalu zagleda prav v - Mickeyja, kar Ginny seveda vrže v nov prepad obupa in histerije.

Da povzamemo: Woody Allen je napisal in posnel film o umetniku, ki rad razkazuje svoj intelekt (pod roko nosi knjigo z naslovom Hamlet in Ojdip) in, še pomembneje, o moškem, ki začne razmerje z žensko, na skrivaj pa koprni po njeni (posvojeni) hčerki. In to še niti ni vse: tu je še odnos med Humptyjem in Carolino, o katerem izrecno izvemo, da "jo obravnava kot dekle, in ne kot hčerko", kar Humpty odpiše kot ljubosumno blodnjo svoje žene. Vem, da se v umetnosti vedno znajdemo na spolzkem terenu, kadar skušamo enačiti umetnika in njegovo umetnost - a včasih je tako vlečenje vzporednic upravičeno. Filmografija Woodyja Allena je katalog njegovih osebnih nevroz in travm; vsak njegov film je vsaj deloma avtobiografska zgodba, in dolga leta je sam v njih tudi nastopal. Bi bilo na tej točki sploh še mogoče odmisliti vse, kar nam je Allen o sebi povedal in pokazal v skoraj petdesetih filmih?

Tudi če poznate samo osnove obtožb spolne zlorabe na režiserjev račun in pa seveda to, da se je Woody Allen poročil z veliko mlajšo posvojeno hčerko svoje partnerice, je preprosto nemogoče spregledati aroganten, skoraj izzivalen podton Lunaparka (in pred njim Kavarniške gospode). Zdi se, kot da nas Allen izziva, naj uživamo v njegovih filmih, pa čeprav so prežeti z motivi in temami iz njegovega osebnega življenja. "Srce hoče, kar srce hoče" - odmev slavnega citata, s katerim je Allen pojasnil svojo poroko s Soon-Yi Previn, tokrat slišimo iz Timberlakovih ust: "Srce ima svoje lastne hieroglife."

Ali pa filmski veteran morda nikoli ni ozavestil, da se na stara leta skoraj obsesivno vrača k enim in istim temam? K zgodbam, ki jih pripoveduje na tak način, da bi kar največ ljudi razumelo, kako zelo nevarne in brez vesti so lahko ljubosumne, neuravnovešene ženske. Čudi me samo, da svoje protagonistke ni poimenoval "Pia Marrow" ali kaj podobno subtilnega.

Ocena: 2/3, piše Ana Jurc