Razbrazdani, porjaveli obraz in žilava postava Hatidže Muratove razkrivata življenje, prebito na prostem in v ritmu trdega dela. Njene iskrive oči, nasprotno, v sproščenih trenutkih razgaljajo igrivo dušo, ki je veliko mlajša od protagonistkinih petdesetih let. Z drugimi besedami: portretiranka dokumentarca Medena dežela prvič v življenju stoji pred kamero, a premore karizmo, s kakršno bi se težko kosali uveljavljeni karakterni igralci; nemogoče je ne navijati zanjo in pozneje ne sočustvovati z njeno stisko.

Hatidže in njena petinosemdesetletna, napol slepa in betežna mati Nazife sta poslednji prebivalki stoletja stare kamnite vasice v gorskem območju Makedonije. Do njiju nista speljani niti tekoča voda niti elektrika; večere v svoji mali hišici preživljata v utečeni simbiozi in popolni osami. V soju edinega vira svetlobe, oljne svetilke, sta videti kot silhueti Caravaggieve slike (le da v njunem malem svetu ni caravaggievskega nasilja in dinamike). Direktorja fotografije Fejmi Daut in Samir Ljuma vdahneta neverjetno poetičnost tako prizorom v notranjosti kot tudi dih jemajočim posnetkom pokrajine. Zaradi premišljene kompozicije se na trenutke zdi, kot da sploh ne spremljamo dokumentarnega, pač pa igrani film.

Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov, ki sta ustvarila skoraj šolski primer nevsiljivega opazovalnega dokumentarca, tiho in brez kakršnega koli komentiranja spremljata Hatidže, medtem ko iz zavarovanih vdolbin v skali z golimi rokami nabira medeno satovje; od čebel se vsakokrat poslovi s pomirjujočim refrenom: "Pol za vas, pol zame." Čeprav se sama tega morda ne zaveda, je Hatidžina starodavna, trajnostna metoda čebelarjenja v skladu z novodobnimi priporočili okoljevarstvenikov. Na ta način pridobiva med, ki je veliko kakovostnejši in čistejši od komercialnega. Z ustekleničenim nektarjem bogov se redno podaja na štiriurno romanje proti tržnici v Skopju, kjer je prisiljena ceno litra medu včasih znižati tudi na deset evrov. V hribe se vrača s skromnimi priboljški, kot so banane ali papirnata pahljača za mamo. Druga drugi nato pomagata barvati lase in razgibavati ostarele ude: Hatidže vsakogar v svojem življenju, od Nazife pa do čebel in mladih muckov, ki se ji motajo med nogami, obravnava z enako skrbjo in nežnostjo.

V neokrnjeno tišino se nekega dne na lepem zarežejo kriki in rohnenje starega motorja: tik poleg Hatidžine parcele svojo karavano ustavi nomadska družina s hrupnim potujočim cirkusom sedmih otrok in majhno čredo krav. Hatidže se po začetni zadržanosti prišlekov razveseli: zelo očitno postane, kako hudo ji je manjkala človeška družba. (Sama se ni nikoli poročila, ker je temu nasprotoval njen oče, izvemo.) V enem od sosedovih otrok najde sina, ki ga nikoli ni imela: razkazuje mu skrivnosti svoje starodavne obrti in na njegovo veliko veselje usposablja prastaro radijsko anteno.

Sledijo manjši kvarniki v zvezi z razpletom filma.

Prva slutnja težav je odločitev soseda Husseina, da se bo tudi sam po Hatidžinem vzoru lotil gojenja čebel. Čeprav mu Hatidže pojasni svojo metodo in ga svari pred prepogostim pobiranjem satovja in izčrpavanjem čebel, Husseina zanima predvsem hiter zaslužek: dogovor z ambicioznim preprodajalcem medu od njega terja več pridelka, kot ga lahko varno zagotovi. Arogantno se požvižga na dolgoletne izkušnje in pomoč od nekoga, ki je v njegovih očeh najverjetneje še vedno "samo ženska". Zgodi se točno to, kar je Hatidže napovedovala ‒ Husseinove izstradane čebele se agresivno nastrojijo proti njenim in jih pomorijo. Sporočilo je nezgrešljivo: kdor postavi zaslužek pred pazljivo ravnanje z materjo naravo, bo požel predvsem sadove njene jeze.

Ko gre celi mali skupnosti že pošteno za nohte, Husseinova družina preprosto podre svoj tabor in izgine z obzorja; za njimi ostanejo samo požgana zemlja in crknjene krave. Hatidže, ki je medtem izgubila tudi mamo, je na pragu zime ostala popolnoma sama in brez svojega edinega vira zaslužka.

Tudi če čebelarstvo ni tema, ki bi vas na prvi pogled pretirano zanimala, lahko ogled Medene dežele samo zelo energično priporočam. Pred nami ni neki dostojanstven, spoštljiv etnografski portret starodavnih običajev in ljudi, ki izginjajoča znanja ohranjajo pri življenju. Avtorja z minimalističnimi sredstvi ustvarita univerzalno parabolo o pogoltnosti kapitalizma, ki eksploatira naravo v imenu hitrega zaslužka. Na unikatnem primeru gorskega mikrokozmosa Medena dežela svari pred tem, kar nas čaka, če ne bomo posvojili trajnostnega pristopa k pridelavi hrane ‒ a tega ne počne na didaktičen, programski način. Upanje in vztrajnost, ki v epilogu dobita glavno besedo, imata človeški obraz in ime: Hatidže.

Ocena: 5.