Na simbolni ravni so se te zgostile v zrušitvi Berlinskega zidu, te rane v srcu Evrope in obenem simbola starih ideoloških delitev. Ta dogodek so številni doživeli kot odpravo še zadnje prepreke, ki je soncu demokracije onemogočala, da bi končno lahko preplavilo vse dežele nekdanjega vzhodnega bloka ter iz njih za vedno pregnalo prikazni etatizma in zlovešče duhove socializma, s tem pa zagotovilo pogoje za novo, pravičnejšo in enakopravnejšo družbeno ureditev. Zato so se bili pripravljeni celo brez pomisleka odreči vsemu, kar je dišalo po starem, in hkrati nekritično sprejeti vse, kar je bilo novega.
Ko pa je navdušenje nad prihodom novega začelo bledeti in so se na nekoč bleščeči podobi novega sveta pokazale prve razpoke, saj so se ljudje začeli zavedati, da so "večje družbene pravičnosti in enakopravnosti" znova deležni le nekateri, smo bili priča novemu družbenemu fenomenu – nostalgičnem vračanju v preteklost in idealiziranju "izgubljenega sveta".
Prav zato se danes vse več posameznikov zaveda pomena ohranjanja in negovanja spomina na preteklost, na doživete izkušnje in pridobljena spoznanja, na to, kako pomembno je ohraniti primere dobrih praks, pa čeprav jih je dal neki drugi čas in neka druga ideologija. In ne nazadnje tudi napak, ki so bile storjene na tej poti.
Eno najbogatejših in najbolj raznovrstnih, hkrati pa tudi najdostopnejših zakladnic spomina, ki jo premorejo evropski narodi, so njihovi arhivi avdiovizualnega gradiva; zbirke filmskih podob, ki so beležile duha časa in spreminjajočo se družbo. Zato ni niti najmanj presenetljivo, da znova odkrivamo tudi tisto produkcijo, ki smo jo nedavno brez pomisleka zavrgli kot produkt preživete ideologije. In prav to je namen sijajne retrospektive Vzhodnonemškega dokumentarca, ki so jo kot spremljevalni dogodek letošnjega Festivala dokumentarnega filma organizatorji pripravili v sodelovanju s Slovensko kinoteko.
Upal bi si reči, da se danes vsak malo bolj razgledan človek jasno zaveda, da filmskega dela, ki bi bilo ideološko neomadeževano, preprosto ni. Pa naj gre za povprečni hollywoodski izdelek, torej delo, ki naj bi bilo namenjeno samo zabavi, za k razmišljanju vabeči avtorski izdelek ali pa propagandno obarvani dokumentarec. In če se oborožimo s to zavestjo, bomo zmogli tudi v ideološko najbolj obremenjenih, politično obarvanih dokumentarnih delih najti kal resničnosti nekega časa.
Prav k taki izkušnji nas vabi obsežni pregled vzhodnonemške povojne dokumentarne produkcije, v katerega nas popeljejo iskriva, socialistični ideji predana, a tudi prodorna in kritična dela Kurta Maetziga. Skozi preplet podob vsakdana in vznesene graditve nove družbene ureditve stkejo živo podobo vzhodnonemške povojne družbe. Posebej velja izpostaviti tudi ideološko nabrito delo Poglejte to mesto, v katerem nam Karl Gass predstavi razloge za graditev zidu. Celoten program retrospektive je razdeljen v osem tematskih sklopov, ki nam celovito, ponekod celo duhovito, predvsem pa nadvse plastično predstavijo različne vidike življenja za železno zaveso, tudi tiste najbolj mračne. Tako nam na primer delovanje zloglasnega Stasija s portretom enega izmed njenih agentov predstavi Črna skrinja.
Posebno mesto pa imajo znotraj retrospektive nedvomno dela, ki nas vodijo skozi prelomne trenutke vzhodnonemške zgodovine in čas velikih družbenopolitičnih sprememb. Predstavijo nam pogled stranskih igralcev zgodovine, preprostih ljudi, ki pa so morda še najbolj neposredno izkusili tako pojav teženj po družbenih spremembah kot tudi posledice, ki so jih te prinesle. V tem pogledu velja poudariti predvsem dela Andreasa Voigta, predvsem krasni Leipzig jeseni, a tudi Zadnje leto Titanika, svojevrstno refleksijo takratnega dogajanja, s katero se retrospektiva zgovorno konča.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje