Za to je poskrbel njen oče, ugledni ljubljanski odvetnik, politik in mecen Blaž Crobath, delodajalec in tudi prijatelj Franceta Prešerna, ko je še pred svojo smrtjo leta 1848 slikarju Mihaelu Stroju naročil njen portret. Upodobitev je postala ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, burila je hrepenenje občudovalcev in zanimanje umetnostnih zgodovinarjev in drugih raziskovalcev.

Največ za to, da je niso omenjali le zaradi lepote in uglednega rodu, pa je Luiza, potem ko je v zakonu s trgovcem Simonom Pesjakom rodila pet hčera, storila sama s peresom v roki. Pa ne toliko s prestopom v drugo jezikovno oziroma narodno identiteto, temveč predvsem s tem, da je bila ženska. V času, ko je bilo literarno ustvarjanje zadeva moških.

Luiza Pesjak je prva na Slovenskem prevajala pravljice bratov Grimm, med njena pomembnejša dela pa spada še libreto za opero Gorenjski slavček, ki jo je uglasbil Anton Foerster. Po nekaj mladostnih nemških pesmih (prevedel jih je Janez Menart) je prvo slovensko pesem objavila šele leta 1864 in poslej je slovenščino tako v pesniških in proznih objavah kot v osebni korespondenci uporabljala pogosteje kot nemščino. Prvenstvo ima tudi med slovenskimi dramatičarkami – čeprav je njena rokopisna žaloigra France Prešeren dramatično šibko delo, so ji poznejši raziskovalci pripisali veliko dokumentarno vrednost. Priča tudi o poznanstvu s pesnikom, ki ga je njen oče z drugimi izobraženci pogosto vabil k omizju. Luiza je občudovala Prešernove pesmi, a tudi on, nekaj časa njen domači učitelj, ji je bil naklonjen: napisal ji je dve nemški posvetilni pesmi in slovensko posvetilo v podarjenih Poezijah.

A kljub pogostim objavam v časnikih in revijah to Luize Pesjak ne bi povzdignilo med naše večje pozornosti vredne literarne ustvarjalke, če leta 1877 pri novomeškem založniku Janezu Krajcu ne bi izšel njen roman Beatin dnevnik. Pa še ta bi – po bolj kot ne odklonilnih ocenah Janka Kersnika, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih starejših literarnih zgodovinarjev – najbrž še danes veljal le za tipično, v slabšalnem pomenu, sentimentalno, umetniško neprepričljivo žensko pisanje, če v osemdesetih letih 20. stoletja ne bi bil deležen pozornejšega branja.

Prvi je romanu priznal inovativnost in zapolnjevanje žanrske vrzeli v slovenski književnosti Miran Hladnik ter opozoril še na duhovite humorno-ironične vložke in ne nazadnje na obsežnost, ki je presegala večino sočasnih moških romanov. Še bolj je uvrščanje Beatinega dnevnika v sentimentalno podzvrst trivialne književnosti zavrnila Katja Mihurko Poniž ter opozorila na spregledane povezave zlasti z ustvarjalkami angleškega in francoskega psihološkega romana. Urška Perenič je ta trenutek zadnja in najodločnejša v vrsti literarnih zgodovinark in zgodovinarjev, ki v romanu Luize Pesjakove, potem ko je opozorila na razvoj pogledov nanj, odkriva še druge prezrte in napačno interpretirane razsežnosti. V uvodni besedi in znanstvenokritičnih opombah na koncu faksimila izvirnika postavlja v ospredje tri odkritja, ki ta roman in njegovo avtorico postavljajo v popolnoma novo luč.

Izdaja najprej pomika Luizo Pesjak – skupaj s Prešernom, ki je začel pesniti v nemščini, ter z Lili Novy, Almo Karlin in drugimi dvo- oz. večjezičnimi in večkulturnimi avtorji – z obrobja nacionalnega literarnega sistema proti njegovemu središču.

Do drugega prelomnega odkritja je Urško Perenič pripeljal poglobljen študij pisateljičine zapuščine v rokopisnem oddelku NUK-a, predvsem njenih še v nemščini pisanih najstniških dnevnikov. Iz njih je razbrala, da dogajališče Beatine zgodbe ni namišljen, z gozdovi obdan romantičen dvorec, temveč da je graščina Š. v resnici Šneberg, last grofov Lichtenbergov, danes Snežnik na Notranjskem, ki ga je leta 1844 obiskala tudi Luiza. Njena junakinja je prišla tja za guvernanto dvojčic Roze in Vijole ter se zapletla v družinske skrivnosti in ljubezenske vezi. Preverjanje drugih s kraticami označenih lokacij v okolici in arhivskih virov je domneve Urške Perenič le še potrdilo.

Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati "kot primer dveh doslej popolnoma spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!" Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.

Iz oddaje S knjižnega trga.