Po eni strani mora biti novi film spin-off oziroma ohlapno nadaljevanje ponesrečenega blockbusterja Odred odpisanih (Suicide Squad, 2016), hkrati pa mora tudi prekriti grenki priokus svojega predhodnika in nas prisiliti, da pozabimo na dosedanjo upodobitev Harley Quinn kot "seksualizirane lolite, katere zadnja plat dobi v filmu več minutaže kot ona replik". Ptice roparice morajo na novo zastaviti / definirati svoj osrednji lik, obenem pa to ni film, ki bi v stripovskem miljeju lahko stal samostojno. Pravzaprav je presenečenje, da končni izdelek sploh funkcionira in ima celo izrazit značaj.
Zapleta v Pticah roparicah v resnici ni veliko, a ker je tempo tako bliskovit in akcija ravno prav stilizirana, to niti ni pretirano moteče. Dogajanje je postavljeno v neopredeljen čas enkrat po dogodkih iz Odreda odpisanih; Harley Quinn (Margot Robbie) se je spet razšla z "gospodom J.-jem" (tistim, ki ga je igral Jared Leto, ne Joaquin Phoenix!), a tokrat je prvič odločena, da sta končala za vedno – tudi zato, ker se je zavedela svojega slovesa, da "se vedno obesi na najbližjega alfa samca". In kako svetu nazorneje pokažeš, da si obrnila nov list, kot da razstreliš gothamski kemični obrat?
A s to potegavščino si Harley na grbo ne spravi samo policije – ker je Gothamu s svojo gesto naznanila, da ni več pod zaščito enega najzloglasnejših kriminalcev v mestu, je sezona lova nanjo odprta. In ljudi, ki imajo z dekletom neporavnane račune, je ogromno. Najnevarnejši med njimi je Roman Sionis (Ewan McGregor), lastnik nočnega kluba, ki se bliskovito vzpenja v kriminalnem podzemlju in ne skriva svoje ljubezni do "lupljenja obrazov" sovražnikov. Da bi se izvlekla iz primeža Romanovih nasilnežev, Harley pristane, da mu bo privedla Cassandro Cain (Ella Jay Blasco), prestopniško mladoletnico, ki je nevede ukradla diamant, za katerim se ženejo vsi zlikovci v metropoli.
Dogodki in preobrati se kopičijo tako naglo, da ne boste imeli zares časa iskati lukenj v zgodbi; na morebitna vprašanja Harley odgovarja z animiranimi vložki, nasneto naracijo in skoki v preteklost, ki pojasnijo predzgodbe posameznih likov – prijemi, ki so izposojeni od še enega slavnega negativca, Deadpoola. Jokerja odpravimo z animirano sekvenco in mimobežnim komentarjem ("tip zveni kot kreten"), kajti glavna misija je, na enem kupu zbrati "ptice roparice": Renee Montoya (Rosie Perez), Črnega kanarčka (Jurnee Smollett-Bell) in Lovko (Mary Elizabeth Winstead). To se bo, kot narekujejo obrazci žanra, zgodilo šele čisto na koncu, da takrat pa je glavna tem preživetje in hm, emancipacija Harley Quinn, ki se mora po dolgih letih življenja v fantovi senci končno postaviti na lastne noge.
Razhodi so grozni in včasih v temeljih zamajejo celo našo identiteto: to je osvežujoče univerzalen in stvaren uvid za stripovski spektakel, ki pod pisanim perjem in razmazano maskaro skriva zelo človeško srce.
Ker iz njene predzgodbe vemo, da ima doktorat iz psihologije, Harley rada trosi pronicljive opazke o svojih nasprotnikih. Zato je še toliko večja škoda, da se scenarij, ki ga je napisala Christina Hodson, ne poglobi zares v psiho glavne junakinje: na neki površinski ravni vemo le, da je preživela neverjetne travme (od otroštva brez starševske ljubezni pa do zveze z Jokerjem, ki je bila tako strupena, da se je Harley dobesedno vrgla v bazen kemikalij). Glede na to, da so Ptice roparice stripovski spektakel o marginaliziranih ženskah, bi se njena bolečina lahko smiselno še bolj povezala z rdečo nitjo filma.
Film ne skopari z akrobatskimi prizori boja, ki so stilizirani z veliko domišljije; režiserka Cathy Yan je sodelovala z ekipo franšize John Wick, ki slovi ravno po svoji dolgih in premišljenih sekvencah spopadov. V ključnih trenutkih lomljenja kolen in brc v glavo postane jasno, da je cel zaplet bolj ali manj samo iztočnica za prizore, v katerih odred maščevalk zadaja zasluženo bolečino skorumpiranim moškim. Prevlada sloga nad vsebino? Morda, a obenem tudi katarzična, več kot kompetentno posneta zabava. Brutalnost prikazanega nasilja je omiljena s komičnostjo protagonistkine stripovske velikopoteznosti, pa tudi z detajli, ki razkrivajo žensko ustvarjalno ekipo filma (Črni kanarček na primer v nekem trenutku prekine svoj morilski pohod, da si od kolegice izposodi elastiko za lase.)
Tudi pisana scenografija poudarja vtis, da smo padli v nadrealistično pretiran svet risanke ali stripa. Ogromno komedije izvira iz tega, na katere podrobnosti se režiserka sklene osredotočiti: o osrednjem antagonistu Romanu ne izvemo skoraj ničesar, razen tega, da zbira artefakte predkolumbovskih civilizacij – več minutaže (in bolj čustven razvojni lok) od njega dobi sendvič z jajcem, tragična žrtev policijskega pregona za Harley.
Fantastična osamosvojitev Harley Quinn je na zelo očiten način zgodba o tem, kako se je morala norica z megalomanskimi težnjami otresti moškega, ki jo je dušil in omejeval. V širšem pomenu so seveda cele Ptice roparice parabola o ženskah, ki preizprašujejo in spodkopavajo pričakovanja, ki jih ima v zvezi z njimi družba (in tipično občinstvo blockbusterjev). Pred nami se ne formirajo nesebične superjunakinje, ampak ženske, ki se izmenično vdajajo oportunizmu, strahu, krutosti in sebičnosti. Lovka je celo bistvo svojega obstoja oklestila na željo po maščevanju, zagrenjena detektivka Montoya očitno preveč pije in Dinah dosledno odvrača pogled od zločinov svojega šefa: o kakem bataljonu pod skupnim sloganom "girl power" tukaj ni ne duha ne sluha.
Tudi Harley na koncu je ne čaka nobeno razsvetljenje ali osebnostna rast: njena "velika zmaga" bo tista osamosvojitev iz naslova: najti mora način, kako zavzeti svoje mesto v svetu, pa čeprav je to mesto v panteonu zlobe. In mar ni to ravno odpiranje novih prostorov svobode tisto, za kar si že desetletja prizadevajo filmske ustvarjalke?
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje