V stalni zbirki muzeja Louvre je bilo še leta 1865 najti le eno sliko Antoina Watteauja. In nekaj več grafik. Številni muzeji v Nemčiji, Angliji in Rusiji so bili od nekdaj dosti bolje 'založeni' z Watteaujem in pravzaprav je nenavadno, da je Francija tako hitro pozabila svojega najboljšega rokokojskega slikarja in slikarja, ki mu pripisujejo 'izum' žanra fête galante oziroma žanra upodabljanja zabav plemstva v 'divji' naravi. Celo kralj Ludvik XV. je še rade volje kupil deset izvodov zbirke 621 grafičnih listov dela Antoina Watteauja, a še pred njegovo smrtjo so Francozi Watteauja skoraj pozabili. Zdaj se Louvre Watteauju skuša oddolžiti. Z razstavo prav teh grafičnih listov in ... ene slike.
Darilo barona de Rotschilda
Louvru je zbirko 621 Watteaujevih grafik leta 1935 podaril baron Edmond de Rotschild. Gre za zbirko, ki je zelo dragocena za vrednotenje Watteaujevega dela, saj se domneva, da sta izgubljeni kar dve tretjini njegovega slikarskega opusa. Zasluge za to zbirko grafik pa gredo Watteaujevemu prijatelju Jeanu de Julliennu, ki je 621 grafik v štirih mapah izdal na lastne stroške. Tudi ko mu je izid prvih dveh svežnjev prinesel izgubo, je zaradi lojalnosti do prijatelja želel javnosti kar najbolj celovito predstaviti Watteaujevo delo. Najel je 13 grafikov in celotno zbirko štirih grafičnih map izdal v sto izvodih. Leta 1912 je bil na primer znan obstoj le še približno 30 v celoti ohranjenih zbirk Watteaujeve grafike.
Zbirka, ki jo v Louvru do 11. oktobra lahko spoznavamo v 96 grafikah, pravzaprav ne predstavlja Watteauja kot grafika. V grafikah je namreč de Julliene predstavil Watteaujeve risbe. V njih spoznavamo Watteauja kot izredno natančnega, pravzaprav 'pikolovskega' slikarja, ki je posamezne motive študiral in vadil znova in znova. Ena izmed Watteaujevih slikarskih mojstrovin, ki to potrjuje, je slika Pierrot, ki z višino 1,85 metra in širino 1,5 metra velja tudi za eno največjih Watteaujevih slik. Do danes se je ohranila tudi risba, ki jo je Watteau naslikal, preden se je lotil velike slike. A te ni na razstavi, ki je po sodbah nekaterih kritikov še vedno nekoliko preskromna za predstavitev umetnika, kot je bil Watteau.