O tem namreč govori razstava z naslovom Rubens im Wettstreit mit alten Meistern (Rubens v tekmi s starimi mojstri), ki - nekoliko provizorično rečeno - razkriva, da je Rubens (1577-1640) motiviko svojih del večkrat 'prekopiral' od starejših likovnih umetnikov. Rubens je bil tudi sam velik zbiratelj umetnosti in klasično izobraženi humanist, zato njegovo zanimanje za starejše mojstre, ki so na slikah upodabljali biblijske prizore in prizore iz starogrške mitologije, ni nenavadno. Nekoliko manj znan pa je podatek, da je Rubens kompozicije starejših mojstrov skoraj natančno posnel, jih znova upodobil v zanj značilni bogati baročni maniri in pri tem spremenil nekaj detajlov. Pri tem je šlo Rubensu tudi za to, da bi mu uspelo preseči sliko starejšega datuma in že znani prizor upodobiti še bolj imenitno.
Odločilen postanek v Benetkah
Ali mu je to v nekaterih primerih uspelo, lahko preverimo v Münchnu, kjer so eno ob drugo postavili Rubensove slike in starejša dela, na katera se je naslonil pri svojem ustvarjanju. V bavarski prestolnici so najbolj ponosni na to, da jim je za razstavo uspelo pridobiti Rubensovo in Tizianovo upodobitev Adama in Eve, ki sicer visita v Pradu. Omemba Tiziana sicer v govoru o Rubensovem delu nikoli ne more izostati. Prav beneški renesančni slikar je namreč najbolj vplival na Rubensovo zrelo obdobje, čeprav se je v barvnem registru bolj zgledoval po Veroneseju in Tintorettu. V vseh treh primerih pa gre za beneške slikarje, ki jih je Rubens spoznaval na svojem prvem potovanju v Italijo, na katerega se je podal leta 1600.
Prepoznavanje Laokoonove stoične veličine
In ker smo že omenili Rubensovo zanimanje za antiko, se je treba ustaviti še pri Rubensovem postanku v Rimu, kjer se je tudi sam 'zagledal' v kiparsko kompozicijo Laokoon in njegovi sinovi, ki so jo tudi kasneje - še v 19. stoletju - pogosto navajali kot 'vzorno' skulpturo, saj jo odlikuje odlično ravnotežje med dinamičnostjo in umirjenostjo; kompozicija je namreč razgibana, obenem pa kip zaznamuje atmosfera umirjenosti in spokojnosti. V Rimu je Rubens študiral tudi Michelangela, Rafaela in Leonarda da Vincija, v katerih je prav tako našel svoje vzornike kot tudi v mojstrih severne renesanse, katerih kopije so prav tako na ogled v Stari pinakoteki.