"Fotografija si ne sme prizadevati za to, da bi prepričevala. Fotografija sveta namreč ne more spremeniti, lahko pa pokaže svet takšen, kakršen je; še posebej v časih, ko se svet spreminja." Lahko bi rekli, da je Marc Riboud načelen fotograf. Zgornjega svojega vodila se je namreč vedno držal. Njegove fotografije, pa naj gre za ene prvih z 'zahodnim' fotografskim objektivom posnete fotografije Kitajske po kulturni revoluciji ali pa za fotografije demonstracij proti vojni v Vietnamu v Washingtonu, so dokumenti sveta v prevratu. Del izjemnega Riboudovega fotografskega opusa bo od danes od 20.00 na ogled tudi v Galeriji Fotografija.
Poleg nekaterih najbolj znanih Riboudovih fotografij, torej poleg nekakšnega 'The best of', bo podrobneje predstavljen cikel fotografij iz osemdesetih z naslovom Prestolnica nebes, posnetih na Kitajskem, na območju gora Huang Šan, ki so z značilnimi granitnimi vrhovi, bori, spektakularnimi sončnimi zahodi, meglicami in pogledi na oblake navdihovali tudi tradicionalno kitajsko slikarstvo.
Fotograf ulice, prav tako kot 'Magnumov šef'
Marc Ribaud, ki je fotografski aparat prvič prijel v roke proti koncu tridesetih, oziroma ko je imel 14 let, je pravzaprav fotograf ulice. Tako kot Henri Cartier-Bresson, ki je leta 1947 ustanovil znamenito fotografsko agencijo Magnum Photos, v katero so leta 1953 sprejeli tudi Ribouda. Agencija je s svojimi vodilnimi člani Cartier-Bressonom, Robertom Capo, Davidom Seymourjem in Gergeom Rodgerjem postala sinonim za vrhunsko reportažno fotografijo. Kljub temu pa se Riboud oznake fotoreporter ogiba; sam se označuje kot dokumentarista. Dokumentira ves svet.
Leta 1924 je bil rojen v Lyonu, vendar je bolj kot Francoz državljan sveta. S fotografijo se je sicer resneje začel ukvarjati že pred drugo svetovno vojno, po veliki moriji pa je navdušil s portreti daljnih dežel, predvsem dežel v prevratih. Intenzivno je potoval od svojega 28. leta dalje in bil je eden prvih zahodnih fotografov, ki so jih po kulturni revoluciji leta 1949 spustili na Kitajsko. To se je zgodilo leta 1957, pred tem pa je že končal fotografsko turo po Indiji. O svojih izkušnjah fotografa v vojnih predelih ter v deželah, v katerih so bile človekove pravice neka abstraktna nocija iz nekega drugega sveta ali tekst, namenjen direktno v smeti, je Riboud zapisal: "Nenehno sem bil razpet med strah, da bi se ljudem preveč približal, in med željo, da bi vendar čim pobliže spoznal te ljudi in njihovo življenje."
Omikani angleški navijači s čepicami in v kravatah
Čeprav je bil del agencije Magnum, ki mu je kot šolanje odredila celo fotografiranje nogometne tekme (tekme v Angliji leta 1953 se Riboud spominja predvsem po dobro vzgojenih navijačih: "Vsi so nosili čepice in kravate in nihče ni vzdignil niti roke."), se Ribaud predvsem v prvih letih posedovanja Magnumove članske izkaznice ni kaj dosti 'mešal' z drugimi Magnumovimi fotografi. Kmalu je za dve leti odšel na tuje; tudi zato, ker je imel pred vélikima sodelavcema in ustanoviteljema Magnuma, Capo in Cartier-Bressonom, 'velik rešpekt'.
Nepravi plesalec na Eifflovem stolpu
Zanimivo je, da je Marc Riboud sicer zaslovel s fotografijo nečesa, kar je tako zelo drugačno in oddaljeno od vojne. Leta 1953 je posnel fotografijo Pleskar Eifflovega stolpa. Pleskar je videti, kot da bi plesal po mrežasti strukturi Eifflovega stolpa; bolj kot delavec se zdi cirkusant ali plesalec. Lahko bi rekli, da je srečno naključje hotelo, da se je Riboud v ravno pravem času znašel pod Eifflovim stolpom. A Riboud ne verjame v naključja oziroma ne verjame, da dobra fotografija pogosto nastane po naključju; sam ima raje izraz »vizualno presenečnje, ki pa nastane znotraj natančno struktutrirane vizualne forme«. Po letu 1979, ko je Riboud zapustil Magnum, se je bolj ali manj ustalil v Franciji. Občasno še potuje in ob tem sledi vodilu, da je dober fotograf tisti, ki v sebi poveže določeno mero sanjača in pikolovskega natančneža: "Sanjarjenje in natančnost nista dve nasprotji, sta le dva vidika iste dejavnosti."