"Bogataši in njihovo eksistencialno trpljenje pred čudovitimi kulisami" počasi postaja že samostojen podžanr prestižnih televizijskih miniserij, pa naj gre za medijski klan Royevih v Nasledstvu, kliko kalifornijskih bogatašinj v Malih lažeh ali za čustveno razrvano Nicole Kidman v Zlomu. (Če se ozremo še malo dlje nazaj in h komedijam, mi na pamet pade tudi samozaverovanost Odbite rodbine.) Beli lotos po eni plati popolnoma pragmatično sledi temu receptu za uspeh, obenem pa ponuja trezen razmislek o tem, zakaj svet polaga tolikšno težo na tegobe belih, premožnih ljudi. (Seveda se tudi serija sama posveča predvsem tegobam zatiralcev in ne zatiranih, kar je že v izhodišču zmotilo nekatere ocenjevalce.)

Serija, ki jo je konceptualiziral, s scenarijem opremil in režiral Mike White (znan predvsem po seriji Razsvetljenje, ki nikoli ni dobila dovolj hvale), ima jasno zamejena dogajalni kraj in čas. Teden dni bomo preživeli v luksuznem letovišču na Havajih, kjer se zberejo petični gostje z različnih vetrov. Vsak izmed teh VIP-ovcev je v paradiž prispel s kupom ‒ dobesedne in metaforične ‒ prtljage, vsaj eden izmed njih pa bo, kot je razkrito že v prvi epizodi, z dopusta odletel v krsti. "Slišali smo, da je bil tam nekdo umorjen," radovedna turistka dreza v namrgodenega mladeniča na letališču, in še pred koncem druge epizode bo večini gledalcev žal, da v škatli z oznako "človeški ostanki" ni prav on.

Jake Lacy, ki ga televizija redno trpa v vloge "prijaznih tipov" (Zvestoba do groba, Punce, Obvious Child), tokrat blesti kot nergaški, v polomajice oblečen nepremičninski agent Shane, ki je na Havaje ‒ na mamin račun ‒ priletel na razkošne medene tedne; a njegova maska civiliziranosti in priljudnosti zdrsne že ob sumu, da so ga namestili v luksuzni apartma, ki je za las manj luksuzen od tistega, ki ga je rezerviral. Ob tem je zgrožena predvsem njegova nevesta Rachel (Alexandra Daddario), ki se na vse pretege trudi uživati v dopustu, čeprav jo nekje v ozadju zavesti kljuva občutek, da je bila odločitev za poroko ne samo prenagljena, ampak v celoti zgrešena. Vloga trofejne žene, v katero jo tlači Shane, se ne sklada z njenimi kariernimi ambicijami, čeprav si v trenutkih introspekcije priznava, da je "kvečjemu solidna" novinarka.

V sosednji suiti prebiva klan Mossbacherjevih pod taktirko matriarhinje Nicole (Connie Britton), poslovne mogulke, ki bo za vsako ceno uresničila svojo vizijo sproščujočega družinskega oddiha ‒ od tega je ne bo odvrnilo niti dejstvo, da njen mož Mark (Steve Zahn) prestrašeno čaka na klic zdravnika s potencialno usodno diagnozo. (Nekaj simbolike je v tem, da ga skrbi stanje njegovih mod.) Njuna hčerka Olivia (Sydney Sweeney) in njena najboljša prijateljica Paula (Brittany O’Grady) sta ledeno hladni dvajsetletnici, ki oddajata zastrašujočo energijo najbolj priljubljenih zlobnih punc v razredu. Peterico zaokroži najmlajši Mossbacher, najstnik Quinn (Fred Hechinger), bolj ali manj pozabljen družinski član, ki 98 odstotkov časa preživi z nosom v telefonu.

Markantna pojava je tudi Tanya McQuoid, samska popotnica v primežu globoke depresije, ki je na Havaje prišla raztrest pepel svoje mame. Jennifer Coolidge igra različico svojega stalnega lika svetlolase avše, le da mu tokrat doda ganljivo razsežnost osamljenosti in travme. (Dokaz njenega pogosto podcenjevanega igralskega daru je že to, da imamo do njenega lika sploh lahko kaj empatije.) Tanya se prisesa na letoviško maserko Belindo (Natasha Rothwell) in jo nase priklene z obetom potencialnega finančnega mecenstva. S tem, da je Belinda temnopolta ženska, ki mora streči čustvenim muham belske bogatašinje, se Beli lotos dotika ene svojih središčnih tem. V središču pozornosti namreč niti v eni od šestih epizod ne bo prej omenjeni umor: resnični protagonist je denar, tista magična snov, zaradi katere nekateri dobijo teraso z bazenom, preostali pa drugorazredni status nevidnih množic.

Serija se z zanosom poda tudi v življenja tistih brez denarja, torej v zakulisje gostinske industrije. Na vrhu piramide hotelskega osebja je brkati, malce priskutni upravitelj Armond (Murray Bartlett), ki prisega na tradicionalno maksimo "osebje so samo med seboj zamenljive, generične sence v ozadju vsakega dopusta". Veliko manj uvidevnosti premore do tistih pod seboj: nekako uspe spregledati, da je ena od njegovih uslužbenk devet mesecev noseča; ko nesrečno dekle dejansko rodi v službi, je ne bomo videli nikoli več. Ko lokalno prebivalstvo ni več koristno za strežbo petičnim gostom, namreč v hipu izgine z radarja Belega lotosa, kar je bila pomenljiva (in, domnevam, namerna) scenaristična odločitev.

Vsa vrenja in konflikti serije se zgostijo v pasivno-agresivnem antagonizmu med Armondom in Shaneom, ki se ne pusti odsloviti z brezplačnimi steklenicami šampanjca in uslužnim smehljanjem. Mladi bogataš skoraj sadistično vztraja pri svojem ne zato, ker bi bil prikrajšan za boljšo sobo (čeprav je bil), ampak ker zaradi razmerja moči to lahko počne: Shane je tisti glasni nergač na recepciji, ki bo za vsako ceno vedno hotel "govoriti z vašim šefom".

Beli lotos je serija, ki neusmiljeno razgalja privilegije, povezane z raso in družbenim razredom protagonistov (in ‒ ne lažimo si ‒ vseh nas). Zrcalo nastavi resničnemu, grdemu obrazu turizma, ki na vulgaren način skruni naravo in prebivalce tropskih lokacij. Kar je za dopustnika morda samo kljukica na seznamu "sanjskih destinacij" in šopek objav na Instagramu, je v svojem bistvu utrjevanje sistemskega zatiranja, ki je vpisano v krvavo zgodovino številnih svetovnih lokacij. Turizem je etično sporno početje, je ideja Belega lotosa, ki utrjuje uveljavljeno hierarhijo, dihotomijo med kolonizatorji in koloniziranci. Morda najbolj reprezentativen prizor cele serije je tisti, v katerem "pravi Havajci" v tradicionalnih oblačilih in z ogromnimi nasmeški nastopajo za hotelske goste; jasno je, da se ti ne zavedajo (in jih ne zanima), da je kompleks zrasel na parceli, s katere je bilo treba prej izriniti lokalno prebivalstvo.

Nadaljevanka je uspešna predvsem kot psihološki portret obsceno bogatega razreda: njegovi predstavniki trdno verjamejo, da so pozitivci in ne antagonisti vsake zgodbe, v kateri se pojavijo. Varno se zavijajo v svoja moralno neoporečna, liberalna stališča ("vsi smo enakopravni", "denar ne določa človekovega značaja", "nimam rasističnih prepričanj in drugih predsodkov"), a skrajno komično je, kako hitro so se ob prvi slutnji težav pripravljeni odpovedati vsem tem visokoletečim idejam.

V svojo orbito posrkajo tudi posameznike, kot sta denimo Rachel ali Paula, ki izhajata iz srednjega razreda: premoreta dovolj samozavedanja, da jima je nerodno ob ekscesih, ki sta jim priča, nimata pa moči, da bi se odrekli koristim, ki jih imata od neposredne bližine bogastvu. Vsakdo, ki se skuša upreti statusu quo, je tako ali tako obsojen na neuspeh.

Na eni ravni se je z življenji in težavami ignorantskih "pripadnikov enega odstotka" nemogoče identificirati. Po drugi plati pa: če ste serijo dojeli kot zgolj eskapistično zabavo, ste del problema. Kdor ob ogledu serije razmišlja predvsem o tem, kako sanjsko bi bilo preživeti brezskrben teden dni na Havajih, je brez dvoma tarča strupene satire v bistvu Belega lotosa.

Ocena: 5-