Zgodba o Gendžiju, ki jo je v 11. stoletju – njen obstoj je najprej izpričan v nekem dnevniškem zapisku iz leta 1021 - napisala japonska aristokratinja Murasaki Šikibu, je v literarni teoriji pogosto imenovana za povsem prvi roman, za prvi psihološki roman ali pa za prvi moderni roman na svetu. Danes velja za japonski narodni spomenik, njen najstarejši znan zapis, opremljen z ilustracijami v tehniki klasičnega japonskega slikarstva nihonga pa prav tako. Prav ta slikovni rokopis, izdelan v 12. stoletju, deset mladih mojstrov nihonge prepisuje in prerisuje kot del večletnega projekta natančnih prepisov treh klasičnih japonskih besedil.
Prepis Zgodbe o Gendžiju naj bi bil končan že naslednje leto in naj bi ga v prihodnjih letih predstavili na več razstavah po svetu. Ta najstarejša ilustrirana Zgodba o Gendžiju, ki jo hrani Umetnostni muzej Tokugava v Nagoji, sicer ni popolna. Obsega le 19 ilustracij in 65 strani z besedilom ter devet fragmentov nepopolno ohranjenih strani; poznavalci Zgodbe o Gendžiju domnevajo, da je to približno 15 odstotkov izvirnika. Kopija, ki trenutno nastaja, bo na koncu vendar obsegala celotno Zgodbo o Gendžiju. Izvirne slike iz 12. stoletja namreč niso pozabljene, saj naj bi vsaj en ohranjen izvod Zgodbe o Gendžiju iz 17. stoletja – gre za delo Toseja Micukija, nastajalo pa naj bi med letoma 1617 in 1691 – natančno posnemal rokopis iz 12. stoletja in na srečo se je ohranil v celoti.
Mešanje barv kot pred 150 leti
Prepisovanje in prerisovanje izvirnika iz 12. stoletja je eden največjih japonskih restavratorskih podvigov. Pomembno ni le to, da je za natančno izdelavo kopije potrebnih kar sedem let, ampak tudi to, da deset slikarjev pri delu uporablja tehnike, ki jih niso uporabili že najmanj 140 let. Barve tako izdelujejo iz naravnih sestavin in na star način, s katerim nastanejo tako obstojne barve, da slik v slogu nihonga niti ni treba hraniti pod steklom, njihova tekstura pa naj se vseeno ne bi spremenila kar nekaj tisoč let. Pomemben element pri izdelavi slik je neke vrste stabilizator, gofun, narejen iz školjčnih lupin in uporabljen kot podlaga ali kot fina glazura.
Čeprav Zgodbo o Gendžiju imenujejo prvi moderni roman, pa obstaja nekaj dvomov, ali lahko to delo sploh imenujemo roman. Pripoved o življenju sina japonskega cesarja, ki ga avtorica imenuje Hikaru Gendži ali Sijajni Gendži, namreč nima prave naracije, nima zapleta in pravzaprav tudi ne poante. Gre preprosto za nizanje fragmentov iz življenja neke osebe, ki si jih je avtorica Murasaki Šikibu izmišljala skozi daljše obdobje in jih pripovedovala drugim aristokratinjam. Strokovnjaki se sicer ne strinjajo, ali je Šikibujevo sploh mogoče imenovati avtorico, so si pa edini, da resnice o avtorstvu Zgodbe o Gendžiju verjetno nikoli ne bomo izvedeli.
Bonton, ki prepoveduje poimenovanje z lastnimi imeni
Zgodba o Gendžiju se zdi sodobnemu bralcu nekoliko zapletena. Težko sledi nizanju oseb, ki jih avtorica ne imenuje z njihovimi lastnimi imeni. Jezik, ki ga uporablja Murasaki, je jezik plemstva obdobja hej (794–1185), ki je zadnje obdobje klasične japonske ere in ki velja za obdobje, ko sta japonska umetnost in književnost doživeli svoj vrhunec. Ni nenavadno, da se Japonci še danes s ponosom ozirajo v ta čas, v katerem je nastalo tudi besedilo še danes aktualne japonske himne Kimigadžo, ki jo sicer pojejo na glasbo iz leta 1880. Jezik aristokracije tega obdobja razcveta kulture pa je bil izredno zapleten, predvsem je sledil zapovedi hejanskega bontona, da se ljudi ne imenuje ali naslavlja z njihovimi lastnimi imeni. Temu je sledila tudi avtorica Zgodbe o Gendžiju, ki svoje literarne osebe imenuje po njihovem družbenem statusu ali vlogi, ženske pa večkrat imenuje kar po njihovih oblačilih, na primer dama v rumenem.
Zanimivo je tudi, da so se v hejansko obdobje radi ozirali tudi vodilni aristokrati obdobja meidži, ko je Japonska stopila na pot modernizacije po vzoru evropskih gospodarskih velesil in ko se oblikuje izraz nihonga. Z njim so razlikovali slikarstvo, utemeljeno na japonski tradiciji, od zahodnega slikarstva, za katerega so se v 19. stoletju začeli vedno bolj zanimati tudi japonski slikarji.