Tako razmišlja Marijan Rupert, skrbnik rokopisne zbirke v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK).

V zbirki hranijo pravo bogastvo znanja. "Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive in zapuščine slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Pomembna je zbirka latinskih rokopisov od 9. do konca 15. stoletja, najstarejši rokopis, ki ga hranimo, pa je star že okrog 1200 let," nam pripoveduje.

In kaj bi si najbolj želeli, da bi hranil NUK od vsega "našega" gradiva, ki je shranjeno v tujini?
"Brižinske spomenike," tu ni dileme, odgovarja.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Kako obsežna je ta zbirka?
Če bi izmerili police, na katerih hranimo rokopisno gradivo, smo že blizu kilometra. Zgodovinsko pa so prvi rokopisi iz srednjega veka, gradivo je iz samostanov z območja današnje Slovenije, imamo tudi številne zapise naših intelektualcev, ki so na primer študirali na univerzah v tujini, na Dunaju, v Bologni, Padovi, in prve slovarje iz tega obdobja. Eden takih čudovitih primerkov je slovar patra Hipolita Novomeškega. Povedati moram še, da imamo v naši zbirki rokopise in zapuščine praktično vseh najpomembnejših slovenskih literatov: od Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Zofke Kveder do Mire Mihelič, Vitomila Zupana, Tomaža Šalamuna …, imamo pa tudi arhive nekaterih še živečih slovenskih pesnikov in pisateljev. Pozorno spremljamo literaturo, literarno dogajanje in skrbimo, da ti arhivi pravočasno pridejo v Rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice.

V srednjeveškem fondu hranite izjemne dragocenosti.
Res je. Med njimi so številni rokopisi iz Stične, predvsem edini ohranjeni zapisi slovenskega jezika iz srednjega veka ter iluminirani latinski kodeksi iz 12. stoletja, prva redovna pravila cistercijanskega reda. Imamo rokopise, ki predstavljajo izredno redkost. Kodeksi so k nam prišli tudi iz drugih srednjeveških samostanov dežele Kranjske, Bistre, Kostanjevice. Zelo pomembni so tudi glagolski rokopisi iz Zoisove zbirke. Največja dragocenost, ki jo hranimo v NUK-u, pa je prav gotovo del t. i. Supraseljskega kodeksa, ki je eden prvih pisnih spomenikov v cirilici nasploh in izvira iz knjižnice našega pomembnega jezikoslovca in svetovljana Jerneja Kopitarja, ki se je poglobljeno ukvarjal z južnoslovanskim jezikoslovjem in v svoji zasebni knjižnici zbral pomembno zbirko staroslovanskih kodeksov, največ s področja Srbije.

Kako pa je Jernej Kopitar prišel do tega dragocenega gradiva?
Zelo podrobno vemo, kako, saj o tem obstaja veliko zgodovinskih virov. Večino tega rokopisnega gradiva mu je prinesel Vuk Karadžić, s katerim sta bila zelo dobra prijatelja. Kopitar je bil celo boter nekaterih Vukovih otrok in v knjižnici imamo veliko knjig, ki jih je Karadžić s hvaležnostjo posvetil Kopitarju. V svojih spominih je Karadžić napisal, da je bil Kopitar njegov najboljši prijatelj in zelo pomemben znanstveni mentor. Zanimivo pa je, da pri nas širša javnost pozna Kopitarja predvsem zaradi spora s Prešernom in kot cenzorja.
Najdragocenejše in najstarejše gradivo v rokopisni zbirki je pri primerni temperaturi in vlagi shranjeno v najbolj varovanem prostoru knjižnice, v trezorju, kamor ne more vstopiti vsak.
Smo najbolj zaprt oddelek naše knjižnice, gradivo je skrbno hranjeno v trezorju in tudi v čitalnici varovano z alarmom in kamerami, saj se zavedamo, da hranimo zelo dragoceno in pomembno kulturno dediščino, ki jo skušamo ohraniti tako rekoč za večnost, saj gre za kulturno bit slovenstva, za nacionalne pisne spomenike, kamor sodi tudi rokopisno in biografsko gradivo naših najpomembnejših literatov in drugih kulturnih ustvarjalcev.

So pri digitalizaciji tega dragocenega gradiva kakšne omejitve in zadržki?
Vedno se držimo mednarodnih standardov in pazimo, da pri tem procesu ne pride do poškodb. Ena poglavitnih prednosti skeniranja je trajno hranjenje v digitalni obliki in oddaljeni dostop do gradiva. Ravno zato usmerjamo znanstvenike, raziskovalce, naj si te rokopise ogledajo na spletu, da se čim manj upravljajo originali. Največjim strokovnjakom, predvsem odličnim poznavalcem srednjega veka, pa ne zadostuje digitalna kopija, če je še tako dobra, gradivo želijo videti in preučevati v živo. Pri srednjeveških kodeksih sta namreč zelo pomembni vezava in tudi kakovost pergamenta. Znanstvenikov, ki se s tem ukvarjajo, navadno ne zanimajo samo besedila, temveč tudi vpogled v sam material in strukturo knjige. Jasno, da želimo imeti v prihodnosti zaradi varovanja vso kanonsko slovensko literaturo tudi v digitalni podobi. Digitalizirali smo že velik del gradiva, ker smo želeli poskrbeti, da se originali čim manj uporabljajo, hkrati pa si prizadevamo, da ti zakladi pridejo tudi med ljudi. Je pa digitalizacija zelo zamudno delo, saj zapuščina kakšnega modernejšega pesnika lahko meri celo deset tekočih metrov ali več, kar pomeni tisoče in tisoče skenov. Pri tem se je treba včasih spraševati tudi o smiselnosti. Če namreč gradiva nihče ne pregleduje, potem digitalizacija prevzaprav tudi nima posebnega smisla. Pri nas hranimo zapuščine številnih slovenskih ustvarjalcev, nekatere so bolj v uporabi, lahko bi rekel, da gre za duh časa. V zadnjem obdobju, ko so postale precej bolj aktualne ženske študije, zelo veliko uporabljajo gradivo slovenskih avtoric, Josipine Turnograjske, Luize Pesjak, Zofke Kveder in drugih, zato jih je treba čim prej digitalizirati. Skušamo biti aktualni, načrtno digitaliziramo gradivo tudi ob pomembnih obletnicah slovenskih književnikov.

Zapuščine naših pesnikov, pisateljev in vseh drugih kulturnih ustvarjalcev zaradi njihove obsežnosti verjetno predstavljajo glavnino rokopisne zbirke?
Nekatere zapuščine so zelo obsežne, je pa to seveda odvisno od življenja avtorja in pogosto tudi od njegovega ugleda. Zanimivo je, da so na primer začeli Cankarjeve rokopise ljudje načrtno zbirati že v času njegovega življenja, za večino drugih starejših pisateljev pa smo gradivo dobili šele po njihovi smrti iz različnih virov, včasih se lastniki gradiva niso niti natančno zavedali, kakšen pomen imajo ti rokopisi. Pri zelo pomembnih ustvarjalcih spoznavamo, da na srečo med Slovenci obstaja dobro razvita zavest o vrednosti pisne kulturne dediščine, zato se marsikaj ohrani.

Slovenke in Slovence večkrat pohvalite, da je naše zavedanje pomembnosti kulturne dediščine zelo visoko, kar pa utemeljujete tudi s tem, da se avtorji pogosto sami odločijo, da še v času življenja zaupajo svoje gradivo NUK-u.
Zelo dejavno sodelujem z literarnimi ustvarjalci. Številni pomembni slovenski pisatelji, pesniki so nam sami prepustili arhive še za življenja: Boris Pahor, Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Breda Smolnikar, Ciril Zlobec, če naštejem le nekatere. Na neki način se je treba zavedati, da po smrti nastopijo različne nepredvidene okoliščine, povezane predvsem z dedovanjem. Saj veste, kaj vse se takrat dogaja, ko je na primer treba kakšno stanovanje na hitro izprazniti pred prodajo ali prenovo, zaradi česar se pogosto lahko naredi velika škoda, če gradiva ne dobimo pravočasno v roke. Z dediči se skušamo domeniti, da čim manj posegajo v te zapise in da sami ne uničujejo ali cenzurirajo rokopisnega gradiva. Gradivo pozneje strokovno in natančno uredimo v NUK-u, saj imamo s tem zelo bogate izkušnje.

Kakšni postopki sledijo, ko se ustvarjalka ali ustvarjalec odloči, da bo prepustil_a svojo zapuščino NUK-u?
Treba je imeti predvsem veliko, veliko stikov, tako z ustvarjalci in tudi z njihovimi dediči. Komunikacija je prva. Pridobivanje zapuščine pa je vedno proces, ki se skoraj praviloma ne dogaja le v okviru običajnega delovnega časa v službi. Če bi samo sedel v svoji pisarni in čakal, da mi po naključju kdo kaj prinese, ne bi veliko dobili. Treba je imeti dobre in pogoste stike z ljudmi in se hkrati zavedati, da od prvih stikov, ki jih navežeš z avtorjem ali njegovimi dediči, lahko mine tudi deset ali več let, da pride gradivo na police v zbirko. Šele na tak način se zgradi potrebno zaupanje, na podlagi katerega se odločijo, da zapuščino zaupajo naši knjižnici.

Kaj vse je v zapuščinah, ki jih (pri)dobi NUK?
Izjemno zanimive stvari, saj ne dobimo le rokopisnih arhivov, temveč tudi dokumentacijo o življenju in delu ustvarjalcev. Zelo pomemben del so na primer tudi osebni dokumenti avtorjev, od založniških pogodb do rojstnih, mrliških listov, osebnih in bančnih izkaznic, službene dokumentacije itn., torej vse tisto, kar je ključno za biografijo določenega avtorja. Med to gradivo seveda spadajo tudi osebne, družinske in druge fotografije. Med bistvene stvari pa poleg rokopisov literarnih del uvrščamo tudi korespondence in dnevnike, ki zelo pogosto razkrivajo umetniški ustvarjalni proces posameznega avtorja.

S kakšnimi pomisleki pa se glede svojih rokopisnih arhivov ukvarjajo avtorice in avtorji?
To je odvisno od vsakega avtorja posebej. Nekateri so precej nezaupljivi, drugi pa nimajo nobenih zadržkov. Ko sem bil pri Svetlani Makarovič, sva šla v njeni hiši skupaj od predala do predala in lahko sem odpeljal vse, za kar sem ocenil, da je treba arhivirati. Niti enkrat ni rekla, da bi še kaj zadržala ali pregledala, pri Niku Grafenauerju je bilo zelo podobno. Eden izmed dobrih primerov se je zgodil v Radovljici, kjer sem opazil, da so začeli prenavljati hišo, v kateri je živel Matej Bor, kar je zame vedno znak za alarm. Poiskal sem svojce in Borova hči, gospa Manja Pavšič, je bila izjemno prijazna in kooperativna, preprosto mi je izročila ključe hiše, v kateri sem prebil tri dni, sistematično preiskal vse omare in police od kleti do podstrešja in v NUK pripeljal vsebinsko bogato in tudi obsežno pisateljevo zapuščino, eno največjih, kar jih hranimo pri nas. Povedati moram, da večino rokopisnega gradiva dobimo kot dar, za kar smo vsem darovalcem izredno hvaležni.

Skozi desetletja in stoletja je marsikaj izginilo. Koliko gradiva iz srednjega veka je po vaši oceni ohranjenega in koliko je bilo izgubljenega, uničenega?
Po nekaterih ocenah se je do danes ohranilo samo slabih pet odstotkov vsega knjižnega gradiva, ki je nastalo v tem času. Če imamo v NUK-u ohranjenih približno 120 kodeksov – nekateri vsebujejo sicer več različnih rokopisov – je to torej le zelo majhen del gradiva, ki je obstajalo v takratnih knjižnicah. Jasno, sčasoma se je zgodilo marsikaj. Požari, vojne, upoštevati pa moramo tudi specifično situacijo na slovenskih tleh. V času tedanjega cesarja Jožefa II. so namreč zaradi sekularizacije samostanov veliko rokopisnega gradiva iz srednjeveških knjižnic, predvsem pa najlepše kose, obdržali v dvorni knjižnici na Dunaju. Ljubljana je takrat veljala za manjše provincialno mesto brez večjih izobraževalnih ustanov in je temu primerno dobila manjši del gradiva iz srednjega veka. Poudariti pa moram, da je naša zbirka kljub temu v danih okvirih zelo reprezentativna in hrani mnogo pomembnih rokopisnih dragotin.

Kaj bi si najbolj želeli, da bi imel NUK od vsega tega "našega" gradiva, ki je shranjeno v tujini?
Brižinske spomenike, tu ni dileme. Bile so že različne akcije in pogosto me sprašujejo, zakaj to ni pri nas, zakaj se bolj ne potrudimo, da bi jih pridobili. A je to seveda nemogoče. Saj tudi pri nas hranimo najpomembnejši cirilski rokopis, Supraseljski kodeks, ki je nastal na ozemlju današnje Bolgarije in ima tam status nacionalne svetinje, a zaradi zgodovinskih okoliščin se je to gradivo znašlo tukaj. Brižinski spomeniki so bili last freisinškega škofa Abrahama, bili so del njegove osebne knjižnice in zato pravnoformalno sodijo v ustanovo, kjer jih hranijo, čeprav so ti rokopisi za nas neverjetno pomembni kot začetek narodne kulture.

Sorodna novica Zakladi NUK-a: Avguštinov De Civitate Dei – eden najlepših srednjeveških rokopisov pri nas

Brižinski spomeniki so najstarejši dokument slovenstva in že od leta 1807 jih hranijo v depojih Bavarske državne knjižnice v Münchnu. V NUK-u smo si lahko v izvirni podobi Brižinske spomenike skupaj z drugimi najstarejšimi dokumenti slovenstva ogledali leta 2004 na razstavi Rojstni list slovenske kulture.

Takrat smo si vsi v NUK-u, na čelu s takratnim vodjem rokopisnega oddelka dr. Mihaelom Glavanom, izjemnim poznavalcem zgodovine slovenskega jezika, ki je bil avtor razstave, zelo prizadevali, da na enem mestu združimo vse slovenske srednjeveške spomenike, tudi tiste, ki so shranjeni v Avstriji, Nemčiji in Italiji.

V katalogu sem opazila dva izraza, zapuščine in ostaline. Kakšna je razlika?
Zapuščina predstavlja večji, integralni del pisateljevega osebnega arhiva, ostalina pa je manjši del. Dobimo jih po najrazličnejših poteh. Avtor ali njegovi dediči nam običajno podarijo večji del gradiva, potem pa kaj dobimo posebej, na primer, ko nam kdo prinese kak del svoje osebne korespondence z Danetom Zajcem ali Kajetanom Kovičem itd. Take manjše dele celotnih arhivov imenujemo ostaline, to je izraz, ki se je sčasoma uveljavil v naši stroki.
Ko se profesionalci ukvarjate z zapuščinami in ostalinami, se dotikate tudi vsebin, ki so zelo intimne.

Rokopisno gradivo je namenjeno predvsem strokovni, znanstveni in študijski uporabi, za splošno javnost pripravljamo razstave, pišemo knjige in članke. Naša zbirka sicer predstavlja neke vrste muzej slovenske literature, zato si osebno že dolgo prizadevam, da bi nekoč v prihodnosti ta projekt vendarle zaživel, saj vedno radi govorimo, da je jezik podstat slovenske kulture, da literatura predstavlja enega izmed pomembnih elementov slovenske državnosti. Muzej slovenske literature seveda ni nova ideja, pojavila se je že v povojnem času, najintenzivneje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat so se že omenjale elitne lokacije zanj v Ljubljani, Stiški dvorec, Cekinov grad in tako naprej, žal pa do uresničitve te ideje ni prišlo. Bodimo optimisti. Povedati pa moram še, da v ta namen zbiramo tudi osebne predmete ustvarjalcev, naša zbirka hrani že kar nekaj primerkov, med njimi pisalne stroje in pribore, očala, posmrtne maske …

Med najintimnejše gradivo spadajo pisma, predvsem ljubezenska, seveda dnevniki, ki so namenjeni osebnim zabeležkam in izpovedim, med vsebinami se včasih znajdejo tudi sodni spisi … Ko pa se pogovarjamo o zelo osebnih, intimnih zapisih, ki so shranjeni pri nas, je treba nujno omeniti tudi institut klavzure, z avtorjem ali njegovimi dediči se namreč dogovorimo, da gre tako gradivo za čas, ki ga določijo sami, v tako imenovano klavzuro, kar pomeni, da takrat javna raba ni mogoča.

Koliko pa je teh rdečih trakov v vašem skladišču?
Moram reči, da jih ni zelo veliko. Če gre za dnevnike ali dele korespondence, ki bi bili lahko za koga malce neprijetni, potem se na željo zapustnikov domenimo, da se za dvajset, trideset let ali do smrti avtorja prepovesta pregledovanje in objavljanje tega gradiva.

Nestrpno čakamo december 2040, ko bo odprta zapuščina Janeza Menarta.
To je bila pa posebna zgodba. Njegovi dnevniki so bili sicer že objavljeni, a ne v celoti. Narejen je bil uredniški izbor, a je njegova hčerka presodila, da to ne spada v javnost. Dogovorila sva se, da zapise zapremo do decembra 2040, predvsem zaradi tega, da ne bi koga, ki je omenjen, prizadeli. Treba je razumeti tudi avtorje in njihove dediče.

Vsekakor pa svetujete, če je kdo v dilemi, da se gradivo shrani, naj ga nikar ne uniči.
Seveda, pogosto navedem primer Franza Kafke, ki je prosil svojega prijatelja Maxa Broda, da naj po njegovi smrti uniči njegovo literarno zapuščino. Kafka v času svojega življenja ni veliko objavljal, zato bi bila ogromna škoda, če precejšnega neobjavljenega dela njegove zapuščine ne bi poznali.

Njegove želje namreč Max Brod ni upošteval.
Ne, na srečo. Ob tem se mi vedno pojavlja vprašanje: če bi Kafka tako strastno želel, da njegovi zapisi izginejo, zakaj jih ni uničil kar sam, očitno je imel pomisleke in je morda želel to odgovornost prenesti na nekoga drugega. Max Brod se na veliko srečo svetovne literature za to ni odločil in danes poznamo integralnega Kafko, kolikor se je njegove zapuščine ohranilo. Konec koncev so se dogajali taki poskusi avtocenzure in cenzure tudi v slovenskem slovstvu, ne vemo namreč, kaj vse so uničili, ko so posegli v »pohujšljive« Prešernove pesmi, pri Simonu Jenku pa je tudi znano, da je po njegovi smrti Jenkova sestra …

… pospravljala.
Ja, pospravljala … In verjetno se kaj podobnega še vedno dogaja. Pravzaprav vem, da se, a skušamo narediti vse, kar je v naši moči, da bi bilo tega čim manj, ker si želimo ohraniti integralen spomin na človeka in njegovo ustvarjanje. Vemo, da literatura ne nastaja kar tako, iz ničesar, ampak ima podlago v konkretnem zgodovinskem času in predvsem v osebnih izkušnjah, ki preko literature postanejo univerzalne. Urejanje zapuščine je zelo zanimiv proces, ko s pregledovanjem osebnih dokumentov, fotografij, branjem intimnih izpovedi v pismih ali dnevnikih, pa tudi z branjem del, pesmi, romanov, kar prenikneš v to osebo. Tudi meni se to redno dogaja, nazadnje zelo intenzivno, ko sem pred kratkim pripravljal razstavo o Kajuhu in dolgo zbiral njegovo zapuščino.

Leto 2023 je bilo Kajuhovo leto, letos pa zaznamujemo 80. obletnico njegove smrti. S Karlom Destovnikom - Kajuhom ste se veliko ukvarjali. Kakšna je njegova zapuščina?
NUK ima le del te zapuščine, obsežna Kajuhova zapuščina je shranjena v velenjski knjižnici in večina le-te je še vedno v zasebni lasti družine Mešič. Vsa ta zapuščina je čudovito povedna. Ko se poglobljeno ukvarjaš s človekom, spoznaš vse podrobnosti od njegovega rojstva do smrti, tudi vzroke za nastanek nekaterih njegovih pesmi. Celotno genezo ustvarjanja zelo evidentno prepoznaš tudi v samih literarnih besedilih. Pesem »Še veš, ko si prinesla mi jasmin« ima podlago v realnem življenju. Pretresljivo je to, da lahko danes Kajuhovo zgoščeno življenje pravzaprav še vedno vsak podoživi. To sem skušal predstaviti tudi na razstavi. Med pripravo razstave o Kajuhu, med pregledovanjem njegove rokopisne zapuščine zato nisem mogel ostati indiferenten do vsega dogajanja, življenjske tragike. Fant, star dobrih 21 let, je padel sredi največjega ustvarjalnega elana, hkrati pa so se mu dogajale zgodbe, ki človeka pretresejo.

Nekaterim izjemnim ustvarjalcem je uspelo v svojem kratkem življenju ustvariti izjemen opus.
Eden takih je na primer moj najljubši pesnik Srečko Kosovel, ki je tudi umrl v cvetu mladosti, bil je le malo starejši od Kajuha, zapustil pa je okoli 1400 pesmi, ki so ostale raztresene po njegovih posameznih papirjih ali v beležnicah. Če pogledam z vidika njegovega izjemno kratkega življenja, pa se mi kljub temu zdi, da je Kosovel kot pesnik vendarle živel dovolj časa, da je izpovedal vse tisto, kar nas še danes nagovarja, kar še vedno nagovarja tudi mene, ki sem star že več kot šestdeset let. Vedno znova najdem v njegovih pesmih duhovno življenje, ki ga lahko podoživljam na enak način, kot ga je zapisal Srečko Kosovel. To je ta čudovita stvar pri literaturi, da lahko natanko podoživljamo občutja nekega bivanja še stoletja pozneje.

Sorodna novica Velika razstava o Karlu Destovniku - Kajuhu, "pesniku upora evropskega formata"

V rokopisni zbirki NUK hranite tudi knjige oziroma tiske z avtografi, to so podpisi, posvetila in drugi lastnoročni zaznamki avtorjev.
Prej tega v NUK-u nismo zbirali. Ko sem nekaj časa študiral v literarnem arhivu na Dunaju, sem videl, da imajo tako zbirko, kar se mi je zdelo zelo pomembno, saj vsaka knjiga z avtografom pripoveduje o avtorju in njegovih odnosih, ki so bili morda intimni, prijateljski … Hranimo tudi knjige, ki imajo vpisane opombe avtorjev. Ena takih knjig so Bratje Karamazovi, ki jo je imel v lasti Dušan Pirjevec. V njej je ob robovih pisal zelo obsežne pripombe. Tudi na ta način lahko sledimo intelektualnemu razvoju avtorja, saj so ti zapisi enako pomembni kot sami rokopisi. Včasih se knjige z avtografi znajdejo tudi v antikvariatih, in če najdejo kaj takega, jih vedno prosimo, naj knjigo shranijo, da jo pregledamo. V NUK-u imamo različna posvetila v knjigah, med najstarejšimi je posvetilo Jurija Dalmatina v Bibliji, tu so tudi Prešernova, Cankarjeva posvetila, zanimiva pa je tudi knjiga, ki je bila del zapuščine Pavleta Zidarja. To je sanjska knjiga, v katero je Zidar včasih dopisoval vsebino svojih sanj. Tako imamo morda celo vpogled v avtorjevo podzavest.

Katere pridobitve, s katerimi ste v zadnjih letih obogatili rokopisno zbirko, bi posebej poudarili?
Tega je ogromno. Omeniti moram zapuščine Tomaža Šalamuna, Josipa Ostija, Alme Sodnik, dejansko gre za cel mozaik slovenske literature. Pred nekaj leti smo na primer od zasebnega zbiralca odkupili tako imenovani Slavinski kodeks, za katerega smo se zanimali že v 80. letih, ko je bil na dražbi v Londonu, a takrat NUK žal ni zmogel zbrati dovolj denarja, da bi lahko sodeloval na dražbi. Ta kodeks je bil v Londonu prodan, odromal je v Kanado, po smrti kanadskega zbiralca se je znova znašel na dražbi, kupil ga je neki drug zbiralec, ki je izvedel, da se za kodeks zanimamo mi, in nam ga je ponudil v odkup. Habent sua fata libelli, tako pravi latinski pregovor. Vsaka knjiga ima svojo usodo. In tudi vsak rokopis.

Ali veliko gradiva čaka na obdelavo?
Prihajajo nove in nove zapuščine in v zbirki smo le štirje zaposleni, ki imamo še kup drugega dela. Predstavljajte si, da se znajdete pred zapuščino, ki meri deset tekočih metrov, lahko rečemo, da gre za kubične metre zapisov na papirju. Pri urejanju gradiva moramo na primer vsako pismo datirati, v celoti ali vsaj na pol prebrati, da pripravimo čim bolj natančne sezname za raziskovalce in druge uporabnike te zbirke. To je izredno zamudno delo. Če bi se nam danes pridružilo še deset strokovnjakov, ki bi nam pomagali pri urejanju, bi imeli zagotovo dela še za dvajset let.

Živimo v digitalni dobi, vse imamo shranjeno na računalnikih, USB-ključkih, pošiljamo si SMS-je, dopisujemo si z elektronsko pošto. So to zdaj novi rokopisi?
Zavedati se je treba, da živimo v zelo banalnih časih, kar se na splošno tiče tudi pisanja in intelekta. Vse te hitre povezave in družbena omrežja so hipne stvari. V arhivu Neže Maurer sem zadnjič prebiral pisma Ele Peroci, ki jih je napisala pesnici. Kako pretresljiva globina občutij in izbran jezik! Ko pa pogledam vse te SMS-je in maile, v katerih se poleg kratic obmetavamo samo še z emotikoni, je prav neverjetno, kako banalno je postalo pisanje. In ta banalnost v naših medsebojnih stikih se seveda odraža tudi v življenju nasploh. Če na primer pomislimo, da so si Kopitar in drugi znanstveniki ter umetniki pisali pisma na več deset straneh, pisma, v katerih so bile zapisane tehtne znanstvene misli ali pa opisani človeški občutki, kakršne najdemo na primer v Kajuhovi korespondenci z njegovo ljubeznijo … Sodobni svet se je res neverjetno zbanaliziral in morda drsi na eni strani v neko visokotehnološko družbo, na drugi strani pa tudi v dehumanizirano barbarstvo. Naša zbirka se zelo razlikuje od običajne knjižnice in morda ravno zaradi tega opozarjam pred miselnostjo, da so knjižnice danes v prvi vrsti informacijski centri. To je sicer deloma res, a vsaka knjižnica, še posebej narodna in univerzitetna knjižnica, bi morala v bistvu temeljiti na poslanstvu humanizma. Čutim dolžnost, da sem aktualen: tudi zato, da na primer trenutnega tragičnega dogajanja v Gazi in Ukrajini ne bi razumeli le kot novice na spletu, ampak da bi občutili globino človeškega trpljenja in si prizadevali ukrepati. Da bi ostali empatična, čuteča bitja … Da bi ostali ljudje.

Kaj nam preostane? Si začnemo ponovno pošiljati pisma?
Sem takoj za to, da si začnemo ponovno dopisovati, a me potem obtožijo, da sem dinozaver, ki ne gre v korak s časom, in da je treba na te stvari gledati drugače. Vendar: kdo ima v današnjem hitrem tempu življenja sploh še čas za tehten premislek in pisanje pisem? Kdo sploh še premore ustrezen besedni zaklad? Kdo dovolj občutka za sočloveka? Žal pogosto niti sam nisem izjema …

V Rokopisni zbirki imamo seveda že vsaj petnajst let tudi digitalni arhiv, v katerem skrbno shranjujemo vsebine računalnikov, disket in drugih nosilcev, ki jih dobimo v arhivih avtorjev. Zavedamo se, da moramo biti v stiku s sodobnostjo, in si prizadevamo ohraniti tudi digitalni spomin. Ne vem pa, kaj se bo zgodilo z zapisi na Instagramu, Facebooku in drugih družabnih omrežjih, ki so nadomestili pisma. Jih je sploh vredno shraniti? Tu ne gre za genezo nekega avtorja ali umetniškega dela, ampak za stvari, za katere nisem prepričan, da sodijo v univerzalno sporočilo za naše potomce. Druga stvar pa je lastništvo. Ko človek nekaj objavi na spletu, se prostovoljno odreče avtorstvu, in lastniki zapisanega postanejo korporacije, Meta in druge. Zato niti ne vem, kako bo sploh mogoče shranjevati te stvari.

Vabljeni tudi k poslušanju pogovora: