Tako glede angažiranja, po njegovem mnenju potrebnem "v vsaki družbi, v vsakem času in na vsakem mestu", pravi beograjski filmski in gledališki igralec, pesnik, dobrodelnež, priložnostni politik, včasih provokator in po novem tudi pisatelj Sergej Trifunović. Lansko jesen je namreč izdal avtobiografijo z naslovom Skladišče.

"V življenju se je treba boriti za svobodo, pravičnost, srečo, ljubezen. Za vse, kar nas osrečuje in ne ogroža nikogar drugega," je dejal v pogovoru z Gašperjem Andrinkom.

Rojen je bil v Mostarju, odraščal v Uževci, Kruševcu in Beogradu, kjer tudi živi. Obiskoval je beograjsko fakulteto dramskih umetnosti in se kmalu pridružil kultnemu gledališču Atelje 212. Na odru je kmalu zablestel, nekateri so ga označili za največjega talenta srbskega gledališča, s čimer se ne strinja.

Nato so ga v 90. letih prejšnjega stoletja filmi izstrelili tudi na mednarodno prizorišče. Munje, Ko odrastem, bom kenguru, Karavla, Turneja, nazadnje leta 2019 film Ajvar. Ves čas se družbeno in politično angažira, bil je član gibanja Otpor, ki se je bojevalo proti Slobodanu Miloševiću. Leta 2019 je za kratek čas postal predsednik gibanja Svobodnih državljanov in leto pozneje neuspešno kandidiral na parlamentarnih volitvah, čeprav se je prej skupaj z opozicijo zavezal njihovemu bojkotu.

Oster kritik Miloševića in zdaj Vučića

Kot oster kritik in nasprotnik oblasti Aleksandra Vučića se je večkrat pridružil protestom, leta 2020 so ga tudi fizično napadli, za kar je okrivil srbsko radikalno desno gibanje Leviatan.

"Ta hip je na oblasti mafija. To je jasno kot beli dan. Kako to vemo? Aleksandar Vučić, predsednik Srbije, je najboljši učenec Vojislava Šešlja, za katerega vsi vemo, da je haaški obtoženec, ki je menda že desetletje tam zaradi zločinov, ki jih je storil, mogoče pa so mu dodali še kakšnega, ki ga ni. A to je človek, ki je največji dejavnik sovražnega govora v tem prostoru. Človek, v primerjavi s katerim je Janez Janša kot Miki Miška, čeprav je tudi Janez Janša patriot, prav toliko, kot sta to Vučič in Šešelj: zanima jih samo denar. Prodali bodo Srbijo in Slovenijo. Torej, na oblasti imamo mafijo," je odgovoril na vprašanje, kaj se po njegovem mnenju trenutno skriva v skladišču z imenom Srbija.

"Moj način življenja je tak, da od nekdaj živim zelo hitro, vedno sem živel v svojem ritmu in svojem času, ne glede na to, kaj se je dogajalo. Okoli nas so padale bombe, tepla nas je Miloševićeva policija in nas zalivala z vodnimi curki, solzivcem, pretepala z gumijevkami. Svoje življenje živim, kot ga živim, in živim ga dobro. K sreči igra in na splošno kultura nista v domeni teh ljudi, ker tam ni veliko denarja, in tako mi nihče ne more prepovedati, da igram. Od tega pa se vseeno dobro živi," je odgovoril na vprašanje, kako živi.

Kot pravi, ga je petletno življenje v ZDA močno spremenilo. "Amerika ti daje svobodo in možnosti. Tam dojameš, da si marsičesa sposoben sam. Brez Amerike ne bi bilo moje fundacije za zbiranje denarja za bolne otroke, ki obstaja že šest let in je do zdaj rešila 132 otrok."

Kritičen je tudi do odnosa države do kulture. Po njegovih besedah kultura nikoli, v nobeni družbi, razen mogoče v času Perikleja v starih Atenah in času renesanse v Italiji, ni bila pomemben državni projekt. "Kultura je bila subverzivna stvar. In kultura je dobra, kadar je subverzivna. Kultura pa postane okras takrat, ko vladajoča klika ustvarja svoje umetnike, kot se to dogaja zdaj. Tako je bil na primer razveljavljen razpis Filmskega centra Srbije za eminentne umetnike, torej za avtorje, ki so se že izkazali. Izbrani so bili trije eminentni umetniki: Želimir Žilnik, Goran Markovič in Srđan Dragojević. Nato pa je Jelena Trivar, članica Srbske nacionalne stranke in predsednica upravnega odbora Filmskega centra Srbije, brez argumentov razveljavila razpis, ker je šlo za tri ljudi, ki so kritični do oblasti."

Več v spodnjem pogovoru.